"Ženske, bilice, piceke mate?" Staro jajce 'ma svoj glas!

Zbornik o renkovskih kupinarjih z naslovom Staro jajce 'ma svoj glas, ki ga je založilo Kulturno društvo Antona Martina Slomška iz Renkovec, je plod več kot petnajstletnega raziskovanja članov društva in drugih vaščanov v sodelovanju s Pomurskim muzejem Murska Sobota.
Govori o času pred letom 1956, ko se je po prekmurskih vaseh slišalo glasno kričanje kupinarjev: »Uaaa, uaaa … Ženske, bilice, piceke mate?« Člani KD Antona Martina Slomška Renkovci so v prostorih vaško-gasilskega doma uredili muzejsko zbirko kupinarstva, to posebno panogo ljudske trgovine pa predstavljajo tudi z gledališkim nastopom na prireditvah po turniški občini in drugod. »Tako ohranjamo spomin na posebno obliko trgovine, ki je bila v Renkovcih razširjena ob koncu 19. stoletja in v prvi polovici 20. stoletja. V sodelovanju z Občino Turnišče in Krajevno skupnostjo Renkovci ter s strokovnim vodstvom Pomurskega muzeja Murska Sobota obiskovalcem z veseljem predstavimo našo stalno razstavo o tej dejavnosti,« je povedala predsednica društva Renata Zadravec.

Pütarji, kot so manjše kupinarje tudi večkrat imenovali, so hodili peš od vasi do vasi z lesenim zabojem na hrbtu in pobirali blago, pravi Jelka Pšajd. »Imenovali so jih tudi nosači oziroma trougari. Ti so nabirali za glavnega kupinarja v vasi. Kasneje so se vozili s kolesi, na katerih so na prtljažniku imeli obešene lesene zaboje, klonje. Večje količine so prevažali z vozovi, pozimi pa so blago vozili s sanmi s konjsko vprego. Velikemu kupinarju je bilo kupinarstvo glavni zaslužek, manjšim pa je pomenilo dodatni vir zaslužka ob kmetovanju.«

Pričevanja nekdanjih kupinarjev

Uvodni besedili v zborniku sta ob Renati Zadravec, ki je predstavila dejavnost društva, napisali še članica društva Marija Štesl in etnologinja Jelka Pšajd, ki je knjigo tudi uredila. V knjigi so tudi pričevanja nekdanjih renkovskih kupinarjev, zapisana v prekmurskem narečju. Z njimi so se pogovarjale ter besedila in pogovore z zvočnih posnetkov prepisale Marija Štesl, Marija Balaic, Dragica Zver, Renata Pucko, Irena Cigut, Ana Felbar in Marija Magdič. O kupinarstvu in svojih izkušnjah z njim so jim pripovedovali Štefan Magdič, Vincenc Pucko, Franc Pucko, Alojz Toplak, Štefan Ferčak in Terezija Zavec.

V zborniku sta objavljena še seznam kupinarjev v Renkovcih in seznam kupinarjev v lendavskem okraju. Objavili so tudi zemljevid Prekmurja in okolice s kupinarskimi potmi, ki so jih narisali po pripovedovanju kupinarja Franca Magdiča. Poti so peljale tudi do Kuzme in Križevec na Goričkem, Male Nedelje ter Čakovca in Kotoribe na Hrvaškem. Narisali so le najpogostejše. Zemljevid je izdelala Marija Magdič. V knjigi je tudi stripovska zgodba o kupinarju, katere avtor je Avgust Černi. Knjigo zaokrožujejo besedilo o pomenu jajc v prazničnih dneh in vsakdanu ter narečni izrazi, povezani s kupinarstvom. Objavili so tudi fotografije tako nekdanjih kupinarjev kakor tudi o obujanju in ohranjanju te tradicije od leta 1970.

Komunikacijska in poslovna spretnost

Člani društva so si pred šestnajstimi leti zadali nalogo, da osvežijo podobo kupinarjev, da kupinarstvo predstavijo javnosti in da tisto, kar je še ostalo iz časa kupinarstva, ohranijo zanamcem, je v knjigi zapisala Marija Štesl. »S pomočjo strokovne sodelavke iz Pomurskega muzeja Murska Sobota Jelke Pšajd in vaščanov smo se leta 2003 lotili zbiranja fotografij in dokumentov o tem, obiskovali smo starejše občane in se z njimi pogovarjali. Snemali smo pogovore s kupinarji, ki so sedaj že vsi pokojni.« Naslednje leto so o tem pripravili tudi razstavo, na kateri so predstavili zbrano gradivo in pričevanja. Danes bi lahko kupinarja primerjali z malim podjetnikom, pri čemer pa niso bili vsi uspešni in marsikomu naložba v prevozno sredstvo in opremo ni prinesla dobička. »Kupinarstvo je za Renkovčane in vse, ki so se s tem ukvarjali, pomenilo pomemben vir zaslužka. Za marsikatero gospodinjo je prodaja jajc pomenila tudi edini denar, ki ga je dobila in lahko z njim razpolagala. Kupinar zagotovo ni mogel biti vsak. Poleg fizične moči je to delo zahtevalo tudi veščine komunikacije z organi oblasti, strankami in konkurenco. Poleg ravnanja z denarjem so se kupinarji morali prilagajati različnim situacijam, za kar so potrebovali organizacijske, pogajalske in druge spretnosti.«

Nekateri peš, drugi s kolesom, večji kupinarji pa z vprego

Etnologinja, muzejska svetovalka v Pomurskem muzeju Murska Sobota Jelka Pšajd je v uvodniku spomnila na šaljivo besedno zvezo o Renkovčanih: »V Renkofcaj je samo ristar kupinar, ostali so pütarji.« S tem so verjetno hoteli povedati, da je le en velik, glavni kupinar, drugi, manjši kupinarji pa so delali zanj. Rek lahko razumemo tudi tako, da se mnogi v vasi ukvarjajo s to dejavnostjo in da so bili Renkovci po njej znani daleč naokrog. »Kupinarstvo je bilo ena od mnogih panog ljudske trgovine v Prekmurju, pri kateri je šlo za kupovanje perutnine, jajc in perja po vaseh in za nadaljnje prodajanje trgovcem ali večjim kupinarjem. Pri eni hiši so kupili štiri do pet jajc, včasih tudi deset do dvajset. Povprečno je kupinar na dan nabral petdeset do sto jajc in kakega piščanca, se je pa tudi zgodilo, da kak dan ni nabral ničesar.« Dejavnost je bila v več primerih družinska oziroma običajno moška, saj so prodajo in kupovanje nadaljevali sinovi, bratje, redkeje sestre. Nemalokrat so kupovati jajca začeli že dečki v osnovni šoli kot priložnostni in dodatni vir zaslužka.

Pütarji, kot so manjše kupinarje tudi večkrat imenovali, so hodili peš od vasi do vasi z lesenim zabojem na hrbtu in pobirali blago, pravi Jelka Pšajd. »Imenovali so jih tudi nosači oziroma trougari. Ti so nabirali za glavnega kupinarja v vasi. Kasneje so se vozili s kolesi, na katerih so na prtljažniku imeli obešene lesene zaboje, klonje. Večje količine so prevažali z vozovi, pozimi pa so blago vozili s sanmi s konjsko vprego. Velikemu kupinarju je bilo kupinarstvo glavni zaslužek, manjšim pa je pomenilo dodatni vir zaslužka ob kmetovanju.« Delo je bilo fizično naporno, predvsem je bilo treba zgodaj vstati, nemalokrat pa so možje popoldne in po prihodu domov delali še na kmetiji. Kupinarji so veljali za vesele, komunikativne ljudi, ki so se radi šalili, pogosto pa se je bilo treba tudi pogajati o ceni. Po drugi svetovni vojni se je iz tradicije kupinarstva razvila razširjena oblika trgovanja, saj so trgovali z vsem, kar je bilo mogoče pridelati doma: mesom, krompirjem, fižolom, perutnino, bučnim oljem, jajci, ajdovo in proseno kašo … Nekateri Renkovčani so blago vozili tudi v Maribor in Ljubljano. Kupinarstvo v Renkovcih je ugasnilo okrog leta 1956 z ustanovitvijo zadrug.