Ko sva se s fotografinjo Natašo v družbi direktorja vzpenjali v prvo nadstropje doma za starejše v Gornji Radgoni, se je že na stopnicah zaslišala glasba. »Ne reci nikdar, da nisi ljubila me, ne reci …« Pokukali sva v prostor, od koder je prihajala glasba, in le malo je manjkalo, da bi zaplesali še medve. Pravzaprav bi, a sva bili v službi. Tako kot delovni terapevt Matjaž Zupanc, ki je iz plesnega objema v tistem trenutku izpustil eno gospo in k plesu povabil prelepo srebrnolaso gospo, ki je do takrat migala kar sama, tako da se je naslanjala na hoduljo.
Silva Hrnčič, ki se je v gornjeradgonski dom starejših iz Zgornje Kungote priselila šele pred dnevi, je plesala, da je bila rdeča v lica. »Ples me oživi, težko to razložim, že od malega. In to kakršna koli zvrst glasbe, narodno-zabavna, disko, meni je vseeno, jaz plešem vse. Sem pač kmečko dekle (smeh).« Silva, ki je v domu očitno takoj odkrila, da lahko pleše, pravi, da se sicer šele privaja, ampak ji je všeč, tako da ne pričakuje problemov. »K pevskemu zboru ne bom šla, ker nisem za petje (smeh). Ples, pa gotovo bom še našla kakšno drugo aktivnost.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Kot pravi direktor Doma starejših občanov Gornja Radgona Marjan Žula, aktivnosti v njihovem domu ne manjka. »Poleg pevskega zbora, ki obstaja od prvih mesecev doma, imamo tudi ustvarjalne delavnice, molitveno skupino, bralni ali literarni krožek, telovadbo, skupino za prehrano, lahko delajo na našem vrtičku z visokimi gredami … Skrbimo za to, da naši stanovalci izpolnijo tisti svoj čas, ki mu drugače rečejo 'prosti', saj v domu vseeno so neke obveznosti in neki red.« Direktor dodaja, da so vzpostavili tudi zelo dobro sodelovanje z okoljem. »V dom prihajajo številni prostovoljci, društva, organizacije iz bližnje in daljne okolice, izjemno sodelovanje pa imamo tudi z Vrtcem Manka Golarja iz Gornje Radgone. Otroci pridejo in skupaj z našimi stanovalci počnejo marsikaj – od peke piškotov in ustvarjanja ob najrazličnejših praznikih; pridejo tudi z najrazličnejšimi predstavami. Odprti smo res za vse in naš dom dejansko živi povezan z okoljem.«
V domu v Gornji Radgoni je 150 postelj, za vse imajo koncesijo. Pri tem je enoposteljnih sob nekaj več kot 40, preostale so dvoposteljne. »Trenutno čaka več sto ljudi, ki bi želeli priti k nam.« Večina stanovalcev doma prihaja iz gornjeradgonske upravne enote, na začetku pa, pravi direktor, ni bilo tako. »Večina začetnih stanovalcev je bila iz mestnih okolij, zdaj pa se spreminja. Čeprav si je Gornja Radgona dom želela in si zanj prizadevala dalj časa, je to tako okolje, kjer ljudje niso želeli iti v dom. Tu je v glavah še močno usidrano mnenje iz preteklosti, ko so bili domovi neke vrste hiralnice, rekli so jim tudi predjamski grad. Govorijo, da je dom za večino zadnja postaja. Ampak tudi doma je zadnja postaja, temu ne more uiti nihče od nas. Je pa pri nas prav gotovo ta 'zadnja postaja', če jo že torej tako imenujemo, bolj kakovostna, kot če bi človek doma živel sam. Vsi smo socialna bitja in potrebujemo družbo, na stara leta še bolj kot prej.«
Dom v mestu ob Muri je že dosegel najstništvo. Lani so namreč praznovali deseto obletnico odprtja. »Spomnim se, da smo dom, v nasprotju s pričakovanji, zelo hitro napolnili. V tistem času so primerljivi domovi potrebovali kar pol leta, da so se napolnili, mi pa smo ga takrat napolnili v manj kot treh mesecih. K temu je gotovo pripomogla naša takratna strokovna vodja Jožica Šemnički, ki je imela za sabo kar nekaj kilometrov dela v domovih za starejše.«
Že od začetka je v domu Irena Svetec iz Zbigovec. »Ne, sploh nisem imela problema, da se ne bi mogla navaditi, saj sem se sama odločila, da grem v dom. Stara sem bila 78 let in sem rekla, zdaj pa je dovolj domačega. Sicer je bil odhod od hiše kar težak – ne toliko meni, ker sem se odločila tako, ampak tistim, ki so doma ostali. A odnosi so ostali dobri, še vedno sem doma ob vsakem prazniku in dogodku; poleg tega ni daleč, telefoni so, kontakt imamo, če je treba, vsak dan. Tukaj v domu mi je všeč vse – v celoti sem zadovoljna in v vseh pogledih. Z nego, s tem, da se imamo kam dati, potrebne je le malo volje, da se kam vključiš, v kakšno dejavnost ali krožek. Le volja ne sme izginiti, pa gre vse (smeh).«
Terezija Horvat je v domu tretje leto, v Gornjo Radgono se je priselila iz Ljubljane. »Ker je bil sin že v tem domu, sem se odločila, da bom prišla tudi jaz in si bova delala družbo. Všeč so mi bili okolica, dom, zaposleni, uprava … res, vsi so prijazni. Potegnilo me je tudi to, da je v prekrasnem okolju, ker Ljubljana je Ljubljana in so vsi domovi za starejše na cesti. Tako, kot je tukaj, je malokje. Poleg tega je ta dom tudi poln vsebin in jaz nikoli nimam časa (smeh). Zjutraj je takoj telovadba, po zajtrku pa potem ob kavi malo poklepetamo, gremo v delavnice, pa je že kosilo. Popoldne pa si po počitku spet kaj izmislimo, tako da – kdor si hoče najti delo ali zaposlitev, si jo najde.« Drugače, pravi Terezija, je nujen del njenega življenja telovadba. »Moram migati, telovadba mi prinese življenje. Poleg tega ob telovadbi razmišljam o tem, kar delam, ne mislim na drugo. Je taka krasna meditacija.«
