»Najboljši posel ima pošteno plačilo«

Telefonski klic iz Ljubljane je zmotil pogovor z Jožefom Lakijem iz Velike Polane, obrtnikom z najstarejšo obrtjo med člani lendavske obrtne zbornice. Zelo hitro, a vljudno ga je končal, potem pa dejal. »Spet nam ponujajo neke certifikate, ker da smo dobri in da bomo s tem lahko sklepali še boljše posle. Ampak kakšen je lahko boljši posel od poštenega plačila?« Tega preprostega in jasnega pravila, ki je temelj dobrega poslovanja, se je sogovornik vedno držal, torej da posla pod ceno ne sklepa. Zato pa je ob trdem delu obrt pri hiši uspešna že dvainštirideseto leto.

A »poslovni« začetki segajo še desetletje nazaj, ko se je Jožef kot osnovnošolec s petimi lesenimi grabljami s kolesom odpravil na sejem v Čakovec, kjer jih je tudi prodal. Sosed mu jih je izrezal, sam pa se je potem skupaj z znanci iz Male Polane, ki so hodili prodajat na sejem, ob pol treh zjutraj odpravil na pot. »Štiri dinarje so stale grablje. Še danes se tega spomnim,« je dejal sobesednik. To ni bil denar za v njegov žep, ampak sta ga z babico, pri kateri je Jožef odraščal v Veliki Polani in kjer je zdaj tudi njegov dom, porabila za nakup posode in še drugih stvari, ki so manjkale pri hiši. Na majhni kmetiji razkošja pač niso poznali. Toda spretnosti, kako lahko s tistim malo, kar imaš, preživiš, se je pri babici učil že kot fantič. Neštetokrat je moral zgodaj zjutraj s kolesom v Lendavo, kjer je gospodinjam prodajal kokoši, smetano, skuto, maslo in jajca, poleti pa tudi hruške, potem pa se je moral vrniti še pravi čas, da ni zamudil pouka.

Jožef je kmetijo prevzel kot mladenič in za dodatni zaslužek izdeloval grablje, vile in kosišča. Naložena na kolo jih je potem prodajal od hiše do hiše vse od Ormoža pa do Koprivnice, Varaždina, Goričan, Podturna. Kmalu je zaslužil dovolj, da si je pri sedemnajstih letih kupil elektromotor in prve stroje, a še prej je moral drago plačati trifazni električni priključek. »Prvo delavnico smo uredili v enem delu drvarnice, velika pa je bila dva krat tri metre,« se svojih obrtniških začetkov iz leta 1967 spominja Jožef, in že leto pozneje je dobil prvo večje naročilo, ko je moral izdelati 30 tisoč grabelj na leto za Nemčijo. Za delo sta poprijela oba z ženo, in tako je ostalo vse do pred dveh let, ko se jima je v delavnici pridružil še vnuk. »Nikamor nam ni treba hoditi za poslom, ker nas kupci sami poiščejo. Dela je več, kot ga lahko vzamemo,« je pripovedoval. V Jožefovi delavnici zdaj nastaja že več kot sto različnih izdelkov iz lesa, ki potem romajo na Hrvaško, Nizozemsko, v Italijo, Nemčijo, Švico in še kam. »Nič mi ni treba risati. Spim in sanjam, kako bom nekaj naredil in zjutraj to potem tudi nastane,« je ustvarjanje, kot neko pristno vez med umom in rokami, opisal sogovornik. Ni mu težko izrezati puškino kopito ali sestaviti miniaturno prešo. V njihovi delavnici nastaja pestra izbira izdelkov – od lesenih kuhalnic, do ročajev za motike, lesenih vil in grabelj, pa gugalnic in sani za otroke, palic za oporo starejšim ljudem in še neštetih daril. »Le 'žalostnega drevesa' več ne izdelujemo v takem številu kot nekoč. Pa veste, kaj je to?« je z rahlim nasmeškom in kančkom dvoma v moje védenje vprašal Jožef. Toda zadrege ni bilo. To je stopničasto zarezana ozka deska, ki se je uporabljala za vse višje podpiranje lesenega soda, kakor mu je zmanjkovalo rujne kapljice. Največ izdelkov je narejenih iz trdega jesenovega lesa, nekaj tudi iz mehke lipe, za kuhalnice pa se uporablja bukev.

Za izkupiček od prodanih lesenih grabelj si pred tridesetimi leti lahko plačal v gostilni »liter pa slatino« in pečenko za dva, pa je še nekaj ostalo. Danes pa je to manj, kot stane ena malica.

»Les je material, ki je mehak in topel ter se ga da obdelati na tisoč in en način, zato ga izdelki iz umetnih mas nikoli ne bodo izpodrinili,« verjame Jožef. V to je prepričan tudi zato, ker mu naročil za delo doslej nikoli ni zmanjkalo in jih je tudi danes več kot dovolj. »Če hočeš delati, je dela zelo veliko,« posebej poudari sogovornik. Je pa res, tako Jožef, da so danes cene lesenih izdelkov drugačne, kot so bile pred tridesetimi leti. Za izkupiček od prodanih lesenih grabelj si pred tridesetimi leti lahko plačal v gostilni »liter pa slatino« in pečenko za dva, pa je še nekaj ostalo. Danes pa je to manj, kot stane ena malica.
Jožef pravi, da les, ki ga kupuje na trgu, ni tako drag, kot je drago vse drugo, kar je treba plačati. Toda shajati je treba s tistim, kar imaš, in zato si Jožef nikoli v življenju ni vzel posojila. Tudi takrat ne, ko so pred osmimi leti pogoreli in od stare delavnice ni ostalo skoraj nič. Usodna je bila iskra, ki se je sprožila ob stroju in ognja ni bilo mogoče več ustaviti. »Bili smo pretreseni. Še zdaj me strese, ko gledam te fotografije. Ampak smo preživeli,« poudari, medtem ko niza posnetke pogorišča na računalniškem ekranu. Ampak človek se mora soočiti s tem, kar ga doleti, še pove, pa naj bo to požar ali naravna ujma ali plazovi, ki uničijo vse, kar je nekdo ustvarjal celo življenje. V samo dveh mesecih po požaru so stroji že zabrneli v novih prostorih in življenje družine Laki se je vrnilo v ustaljen ritem. Tudi zato, ker je Jožef z delom ustvaril osnovo, na katero so se v nesreči lahko zanesli in se zato tudi tako hitro pobrali. A to ni nastalo kar samo po sebi, ampak je Jožef petindvajset let svojega življenja delal od petih zjutraj do desetih zvečer.

»Včasih se pa vemo tudi ustaviti,« je pripoved sklenil z rahlim nasmehom na obrazu in to potrdil s številnimi fotografijami iz družinskega življenja. Te niso z dopustov in ne z morja, ker to ni zanj, ampak z veselih dogodkov in druženj, tudi s prijatelji v vinski kleti in goricah. S ponosom Jožef Laki pokaže tudi posnetke domače hiše, ki jo poleti krasijo barvni slapovi balkonskih rož in jeseni špalir jesenskih rož na vhodu na dvorišče, pa tudi skrbno obdelan vrt in sadovnjak, kar veliko pove tudi o preostalih družinskih članih.