V novih prostorih Enote za Prekmurje Pokrajinskega arhiva Maribor je na ogled razstava Ej, Romale, prekmurski Romi v sliki in besedi.
Čeprav so Romi že stoletja prisotni v pokrajini ob Muri, o njih vemo zelo malo in so žal še zmeraj vse prevečkrat deležni raznih predsodkov in stereotipov. V Prekmurju živijo v petnajstih občinah – Beltinci, Cankova, Črenšovci, Dobrovnik, Gornji Petrovci, Hodoš, Kuzma, Lendava, Murska Sobota, Puconci, Rogašovci, Šalovci, Velika Polana, Tišina in Turnišče. Prve zapise o Romih v Prekmurju najdemo v matičnih knjigah s konca 17. stoletja. Veljali so za odlične brusače nožev, zelo dobre kovače, popravljalce dežnikov, delali so metle, bili so izjemni glasbeniki, ženske pa so napovedovale prihodnost ter hodile od hiše do hiše, prosile za hrano, obleke in denar. Tradicionalne poklice so v zadnjih letih 20. stoletja sicer opustili.
Kljub nenehnim selitvam, nestrpnosti in stigmatizaciji so vse do danes ohranili svojo kulturo in jezik, posamezne običaje in navade. Njihovo zgodovino lahko raziskujemo predvsem na podlagi dokumentov, ki so nastali v različnih uradih, sami so svojo kulturo prenašali iz roda v rod brez pisnih spomenikov.
Razstava ponuja le del njihove bogate preteklosti in sedanjosti. Izvemo, da prve zapise o prisotnosti Romov v Prekmurju najdemo v katoliški krstni matični knjigi za Bogojino iz leta 1681 in 1690. Kmalu za tem so se začeli stalno naseljevati na tem območju in tako najdemo zapise o njih tudi v drugih prekmurskih matičnih knjigah, npr. za Lendavo, Mursko Soboto, Grad, Turnišče in Črenšovce. Njihova prva bivališča so bili šotori, prve zgradbe pa enostanovanjski prostori. Hiše so bile narejene iz vrbovih vej, iz teh so bile stene, ki so jih ometali z blatom, lesom ali surovo opeko, pokrite so bile s slamo. Njihova osnovna značilnost pa je še danes, da so postavljene stran od hiš večinskega prebivalstva, velikokrat v bližini gozda.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Alzheimerjeva bolezen: Za skrb za dobro zdravje možganov ni nikoli prezgodaj in tudi ne prepozno
September je svetovni mesec Alzheimerjeve bolezni, ki letos poteka pod sloganom Čas za ukrepanje proti demenci, čas za ukrepanje proti Alzheimerjevi bolezni.
Kakovost je zagotavljal primaš
Na enem od razstavnih panojev lahko izvemo značilnosti romskih družin. Te so bile v preteklosti zelo velike, sestavljali so jih starši, stari starši, otroci, bratje, sestre in njihovi otroci. Ženska je imela v romskih družinah od nekdaj pomembno vlogo, saj je bila družina velikokrat odvisna od tega, koliko ji je uspelo zbrati s prosjačenjem. Ob tem so ženske nabirale zdravilna zelišča, izdelovale brezove metle, nekatere so se ukvarjale z vedeževanjem iz dlani ali kart. Starejša ženska, ki je uživala ugled in spoštovanje ter bila modra in izkušena ter je živela po starih šegah in varovala starodavna izročila, je imela pravico do naziva phuri daj.
Med Romi ima pomembno vlogo glasba. Kot poklic se je med madžarskimi Romi razširila v 18. stoletju, ti glasbeniki so bili dejavni predvsem v okolici večjih naselij in so se prilagajali glasbenim zahtevam madžarskega okolja. Na drugi strani pa so bili romski glasbeniki, ki so ohranjali svojo ljudsko glasbo. Romski ansambli so bili sestavljeni iz igralcev violine, viole, kontrabasa, harfe in dud, harfo so v 19. stoletju začele nadomeščati cimbale, dude pa klarinet. Postopoma se je razširila orkestrska sestava, prvi violinist pa je bil primaš, ki je bil tudi dirigent. Ta je s svojim imenom zagotavljal kakovost orkestra, zato so skupine najpogosteje nastopale pod njegovim imenom.
Kovači, brusaši, mazači ...
Kot že omenjeno, so Romi opravljali različne poklice. Največ jih je bilo kovačev, izdelovali so preprosta orodja za delo na poljih, kovali so žeblje in verige za okoliške kmete. Romski kovači so v Serdici, Sotini in Malih Šalovcih svoje delavnice imeli še konec 60. let 20. stoletja. Na razstavi najdemo fotografijo najstarejšega kovača iz Gornjih Črnec Jožeta Baranje, ki je koval verige in jih z očetom prodajal v Avstriji.
Pogost poklic je bil tudi brusač. Brusači so hodili od hiše do hiše in brusili različna rezila. Hodili so po vsej Sloveniji in se domov vračali šele po nekaj mesecih. Brusača je po navadi spremljala žena, pomagala je tako, da je zbirala predmete, ki so jih ljudje dajali v popravilo. Poleg tega so popravljali in krpali kuhinjsko posodo. Nekoliko manj razširjena obrt je bilo svedrarstvo, po tem je bila znana družina Olah iz Dolge vasi. Poleg tega so bili Romi mazači cimpranih in ilovnatih hiš, pletli so košare, nepogrešljivi so bili tudi na veselicah in sejmih.
Na razstavi si je mogoče ogledati tudi nekaj predmetov, med drugim krilo kot pomemben kos ženskega romskega oblačila in karte za vedeževanje. Te so bile po navadi iz Nemčije, razlage na njih so bile zapisane v dveh jezikih ali več. Karte na razstavi so last Ane Kokaš iz Černelavec, ki je redno prerokovala vse do leta 1958, nato pa je do leta 1976 karte vrgla le še občasno. Razstavo, ki bo na ogled vsaj do konca leta, zaokrožajo citati iz knjig Ferija Lainščka, v katerih je romska tematika velikokrat obravnavana.
