Rudolf Horvat Slovenijo učil ločevati odpadke

Horvat je hvaležen za dobre sodelavce in sodelavke, ki so, pove, vsi vredni njegovega zaupanja, med katerimi pa žal ni več Franca Knausa, ki je bil njegova desna roka. Kolektiv je mlad in zagnan, in prav na njih sloni napredek podjetja, katerega dejavnost je gospodarjenje z odpadki. »Izpostavil pa bi tudi našega lastnika, ki ima zmeraj posluh za nas,« še pove sogovornik. V celotnem obdobju delovanja podjetja Saubermacher Slovenija je za naložbe namenil 40 milijonov evrov, letos pa bo zanje na voljo novih pet milijonov. To ni tako samoumevno, kot se morda zdi, poudari Horvat, ampak je posledica dobrega dela. Spomni tudi na pomen celotne uprave krovnega podjetja, zaradi katere ima slovensko podjetje olajšano pot razvoja, in na nadzorni svet, ki zmeraj prisluhne dobrim idejam.
Saubermacher Slovenija, ki je v celoti v lasti avstrijskega podjetja Saubermacher DAG iz Gradca, zdaj zaposluje 236 delavcev, blizu 160 pa jih dela še v povezanih družbah. Teh pa je zdaj sedem. Lanski čisti prihodki družbe Saubermacher Slovenija so znašali 30,7 milijona evrov in čisti dobiček 1,7 milijona evrov. Povprečna letna rast prihodkov je v zadnjih treh letih znašala 8,5 odstotkov, z enako stopnjo pa se je povečevala tudi dodana vrednost, kar je tudi druga najvišja rast med konkurenčnimi podjetji.

Družbo vodite uspešno od njenega začetka, vendar v njej niste družbenik. Zakaj ne?
»To vprašanje se v resnici pojavlja večkrat in nekateri celo govorijo, da naj bi tudi sam imel delež v podjetju, vendar iskreno rečeno – nisem deležnik v tem podjetju. Danes bi morda o lastništvu razmišljal drugače kot takrat, ko so bili tudi časi drugačni in ko o lastništvu sploh nisem razmišljal, ampak sem želel predvsem izstopiti iz okvirjev nekega sistema. Hotel sem delati nekaj drugega, novega in se približati novemu razmišljanju o podjetništvu, ki je veljalo v svetu. Podjetje mi je vse to nudilo, prav tako izobraževanja, bil pa sem tudi v stiku z najnovejšimi tehnologijami, kar me je osebno zadovoljilo.«

Torej najboljšega vodenja gospodarske družbe ne generira le lastništvo oziroma pri vas izjema potrjujejo pravilo.
»Izhajam iz obrtniške družine, ki ima obrtniško delavnico vse od začetka petdesetih let, torej se z obrtništvom ukvarjamo že blizu sedemdeset let. Iz te naše obrtne delavnice me je po končanem študiju prva pot zanesla na takratno Občino Murska Sobota, in tudi zato se v teh okoliščinah s vprašanjem lastništva nisem ukvarjal. Moji cilji so bili, da nekaj dosežem in v tej regiji nekaj ustvarim.«

Preberite še

Odpri v novem zavihku

Kolesarska legenda Ivan Ferčak, ki na dan prevozi več kot sto kilometrov

Ivan Ferčak iz Gomilice je v nedeljo, 21. aprila, dopolnil 75 let, a bolj kot trajanje njegovega življenjskega potovanja, pri njem prevzame strast do popotovanja po neštetih poteh na kolesu. To počne vsak dan, po šest ur na dan, pri tem v enem zamahu prevozi sto kilometrov in več. Tudi ob slabem vremenu kolesa ne postavi v kot, ampak pedale poganja na kolesarskih valjih v garaži, ob tem pa gleda skozi okno.

Zaradi številnih aktualnih okoljskih problemov se v podjetju, kot ste dejali, prav zdaj pripravljate na nove izzive. Kakšna je odzivnost vašega podjetja na okoljske probleme in koliko je s tem prispevalo k vodenju Slovenije v »zeleno« družbo?
»Vrniti se moram v drugo polovico osemdesetih let, ko sem prevzel vodenje takratnega komunalnega podjetja v Murski Soboti in ko sem se prvič srečal s področjem, na katerem je bilo treba še veliko narediti. Takratno Komunalno podjetje Sobota je izvajalo vse komunalne dejavnosti in na vseh področjih dela, na vodovodu, kanalizaciji, odpadkih in okolju, imelo potencial ter potrebo po profesionalnem vodenju. Lep primer tega, kako se je takrat gledalo na te dejavnosti, pove dogodek iz leta 1988, ko smo gradili vodovod in objavili razpis za zaposlitev inženirja strojništva. Poklical nas je oče enega od kandidatov, češ, kaj se gremo, da njegov sin, ki je strojni inženir, že ne bo delal pri nas. Odgovoril sem mu, da sprejemam njegovo mnenje, vendar mislim, da je v zmoti. Kajti ne gre več za podjetje na primer za pometanje ulic, ampak za podjetje z dejavnostmi, katerim se vsaki posebej obeta velik razvoj z močnim strokovnim kadrom. In tako je tudi bilo.«


Sami ste se posvetili odpadkom.
»Takrat smo odpadke zbirali v okroglih 'kantah' in jih morali po navodilih občin ali gospodarstva nekje deponirati. Takšno stanje je bilo nevzdržno. Po tujih zgledih smo tudi vedeli, da osvajanje pogojev za deponiranje odpadkov v čim večjem obsegu tudi ni prava pot, ampak da je treba problem odpadkov reševati na izvoru, najprej z njihovim ločevanjem, ponovno uporabo ali reciklažo, kot smo govorili v devetdesetih letih, tisto, kar se bo odložilo, pa naj ne škodi prihodnjim generacijam. Tak sistem smo uvajali najprej pri komunalnih in potem še pri kosovnih odpadkih, nazadnje pa smo začeli še z ločenim zbiranjem nevarnih odpadkov. In vse to smo poskušali predstaviti preostali Sloveniji.
Leta 1991 je bil objavljen mednarodni razpis, imenovan IKROS, Integralni koncept ravnanja z odpadki v Sloveniji, in na osnovi naše vizije ravnanja z odpadki smo pripravili koncept, ki ga še vedno hranim. Predstavitev smo imeli v Cankarjevem domu in zanj dobili nagrado v višini 75 tisoč ameriških dolarjev, kar je bilo takrat veliko. Naš lastnik, gospod Hans Roth, je takrat dejal: 'Gospod Horvat, preteklo bo še vrsto let, ko bo tak sistem zaživel.' Po letu 1991 je glede tega res nastalo mrtvilo, čeprav je Slovenija že zelo zgodaj sprejela predpis, da se smejo odlagati le obdelani odpadki, dejansko pa se je sistem uveljavil v odbobju od leta 2009 do 2015. To je torej začetek neke zgodbe.
V konceptu, ki smo ga pripravili, pa je bila opredeljena tudi strategija in predvideni nivoji odločanja, in sicer kaj je treba opraviti na ravni občin, kaj na ravni regij, ki jih zdaj nimamo, in kaj je naloga države. Občine so v letih od 2015 do 2018 z izgradnjo šestih regijskih centrov opravile svojo nalogo, ne pa tudi država. Problem termične obdelave odpadkov namreč še vedno ni rešen, čeprav je to kot naloga države zapisano celo v zakonu.
Dejansko pa sem vesel, da se tisto, kar smo v sklopu novoustanovljenega podjetja Saubermacher Süd zapisali v koncept ravnanja z odpadki v Sloveniji IKROS, tudi uresničuje.«

Ali se takšnega koncepta ravnanja z odpadki ni dalo razvijati znotraj Komunale Sobota, torej v javnem oziroma takrat družbenem podjetju?
»V takratnem komunalnem podjetju je bilo premalo znanja in premalo kapitala. Kot vidimo, so komunalna podjetja še vedno ostala na ravni izvajanja šestih, sedmih dejavnosti, a če ni usmerjenosti v specialnosti, potem tudi preboja ni mogoče doseči.
Tu bi omenil še to, da je bil lani celotni koncern Saubermacher razglašen za najbolj trajnostno naravnano podjetje na svetu. Kaj to pomeni? Da smo bili na prvo mesto uvrščeni zaradi inovacijskega pristopa, organizacije, opreme, ravnanja z ljudmi, prenosa znanja in izkušenj (know-how). V okviru takratnega komunalnega podjetja takega razvoja sam nisem videl.«

Nataša Juhnov

Skupino Saubermacher Slovenija želi pripeljati do 50 milijonov evrov prihodkov in 500 zaposlenih.

»Na vsaki poti, ki jo prehodiš, doživljaš uspehe in tudi neuspehe, s katerimi se moraš sprijazniti. Kot svoj neuspeh sem res navedel Cerop, in če bi se čas dal zavrteti nazaj, bi na tem področju drugače deloval. Po tujem zgledu smo v začetku devetdesetih let začeli pripravljati projekt nove deponije odpadkov. Skupaj z Občino Puconci smo ustanovili podjetje Saubermacher Puconci, katerega naloga je bila, da pripravi vse za gradnjo, zagotovi financiranje in da bo z objektom pozneje na osnovi javno-zasebnega partnerstva tudi upravljalo. Sama izgradnja centra zame ni neuspeh, saj smo s tem pokazali pot, kateri so potem z nekimi modifikacijami sledili vsi centri za ravnanje z odpadki v Sloveniji. Gre za zaokrožen sistem od sortiranja odpadkov do obdelave in predelave ločeno zbranih frakcij ter skladiščenja nevarnih odpadkov, temu pa je bil v drugi fazi dodan še sistem RDF, torej linija za mehansko obdelavo komunalnih odpadkov, namenjenih energetski rabi kot tako imenovano alternativno gorivo iz lahke frakcije. K temu pa sodi še deponija za preostanek. To je bil torej vzorčni sistem ravnanja z odpadki, ki ga je država potem, ko se je pokazal kot dober, tudi zakonsko predpisala.
V tistem času sem bil tudi podžupan občine Murska Sobota, potekala pa so tudi pristopna pogajanja Slovenije za vstop v EU. Zelo hitro smo ugotovili, da je mogoče za ta projekt, če ga bomo uspeli združili na ravni regije, dobiti tako imenovana nepovratna evropska sredstva. Sam sem bil mnenja, da je projekt zrel za evropska sredstva, in tako so se začela pogajanja. Takratna gornjeradgonska občina je takoj pristopila, saj so morali zapreti svojo deponijo, več težav pa je bilo v Ljutomeru. Takratni župan Ludvik Bratuša mi je na enem od sestankov dejal: 'Gospod Horvat, vi nikoli ne boste dočakali, da se bodo odpadki iz Prlekije vozili v Prekmurje.' Jaz pa njemu: 'Spoštovani gospod župan, bodo, in to preko novega mosta na Muri za avtocesto.' Temu takrat ni verjel nihče, je pa seveda avtocesta neka druga zgodba. Lendava pa ni pristopila h projektu, ker je imela takrat svojo deponijo v Dolgi vasi in tudi svoj koncept.
Skratka, za projekt smo dobili sredstva in gradbeno dovoljenje, podjetje Saubermacher Puconci pa je začelo graditi in objekt tudi dokončalo, s tem da smo izvedbo razdelili v dve fazi. V projekt smo vložili na stotine ur dela, vso znanje so zagotovili strokovnjaki avstrijskega krovnega podjetja Saubermacher, prenesena pa je bila tudi tehnologija, kar je bilo tudi jamstvo za ekonomičnost poslovanja. Potem pa so se začela pogajanja z občinami kako naprej. Obstajala je namreč uredba EU, da mora biti v prvih petih letih upravljalec sistema javno podjetje. Mi smo bili mnenja, in še zdaj mislim, da smo imeli prav, da je Evropa želela s tem preprečiti, da bi prešlo v zasebno last tisto, kar je bilo zgrajeno z evropskimi sredstvi, da pa bi bilo pri upravljanju vseeno mogoče skleniti javno-zasebno partnerstvo. Na drugačno stališče se je ob občinah postavilo tudi ministrstvo, in tako je prišlo do ustanovitve javnega podjetja Cerop, ki je prevzelo upravljanje centra.
To je nekako tako, kot da imaš otroka in ga pripravljaš na vstop v šolo, potem pa ti možnost skupnega uživanja od nekega vlaganja nekdo odsvoji. Ampak sam sem velik zagovornik Prekmurja in zato sem tu tudi ostal. Bil sem tudi mnenja, da si Prekmurje tak center zasluži, in mislim, da je tudi edini projekt, ki je združil celotno Pomurje. Ob tem, da lahko center zaradi manjše količine odpadkov od načrtovanih storitve zdaj nudi tudi širši okolici.«

Pa vendar, kaj bi bilo drugače, če ne bi takrat prevladal ta drug pogled glede upravljanja?
»Če vzamemo samo komunalne odpadke, se v sistemu do občanov ne bi spremenilo nič, prav tako cenovno ne bi bilo nič drugače. Kajti, čeprav so bila za projekt pridobljena 'nepovratna' sredstva, kot jih sam dajem v narekovaje, je potrebno zaračunavati amortizacijo, in ta amortizacija v bistvu pomeni, da bi si lahko tudi sami najeli posojilo za gradnjo. Sam tega znanja takrat še nisem imel, saj je šlo za prvi tovrstni projekt. Drugače pa bi bilo glede upravljanja in glede možnosti izkoriščanja povezav z našim matičnim podjetjem, na primer pri plasiranju alternativnih goriv RDF, ki jih proizvajajo tudi v Puconcih. Naše avstrijsko krovno podjetje je namreč največji proizvajalec alternativnih goriv. V lanskem letu smo jih proizvedli 400 tisoč ton, Slovenija pa mogoče 150 do 200 tisoč ton, ob tem, da v Sloveniji nimamo objektov za termično rabo nenevarnih odpadkov. To pa je lahko velik problem ob tem, ko se države zapirajo in prednost dajejo reševanju lastnih problemov.
Prednosti te naše povezanosti pa so še marsikje drugje, na primer v tem, da smo razvili tehnologijo za reciklažo litij-ionskih baterij, ki bodo v prihodnosti predstavljale velike probleme. Kot veste, se vsi pomembneži na avtomobilski sejem v Ženevi pripeljejo z električnim avtomobilom, in to je naša prihodnost.«

V omenjenem intervjuju pa ste tudi napovedali, da želite skupino Saubermacher Slovenija pripeljati do 50 milijonov evrov prihodkov in 500 zaposlenih. Kdaj bi to lahko dosegli?

»Do leta 2023, do katerega imamo pripravljeno strategijo. Prihodki pa niso moj glavni cilj, ampak je ta doseči 25 odstotkov lastnih predelovalnih kapacitet. In temu dosežku smo se že zelo približali, na kar sem že sedaj ponosen.«