»Kot da bi se slutnja nove krize naselila v meni,« pravi slikar. Osamljenih podob namreč ni začel ustvarjati spomladi letos, ko je epidemija nove bolezni prvič posegla v naša življenja in nas potisnila v stanje neke otrplosti, ampak že pred nekaj leti, torej v času, ko se je zdelo, da človeštvo ne more in tudi nikoli več ne bo razjahalo dirjajočega konja, ko je danosti žive in nežive narave začelo izkoriščati do skrajnosti, ne da bi razmišljalo o posledicah.
Prosojni človek v osami
Slikarjeva podoba časa in stanja duha ima v ospredju minimalistične prosojne figure osamljenega človeka, v ozadju pa razprostirajoč se panonski svet v čudovitih svetlih in sončnih odtenkih. »Človek, ki je obstal sredi panonske zemlje, okoli njega pa se nič ne dogaja. Niti živali se ne pojavljajo,« je povedal Gönter. Človek s svojo prosojnostjo in svet okoli njega sta eno, celota v neki situaciji, iz katere se ne bo zlahka izviti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Velike spremembe
»Vse je danes drugače, zelo drugače pa je tudi kot takrat, ko smo bili mi otroci. Deset generacij skupaj ni doživelo toliko sprememb, kot smo jih mi v nekaj desetletjih,« pripoveduje sogovornik, ki je letos vstopil v sedmo desetletje življenja. Spominja se svoje rojstne družine, v kateri so živele tri generacije, najmlajša sta bila on in brat Miki. Živeli so polno življenje, negovali sorodstvene vezi in dobro sosedstvo. Podobno so živele tudi druge družine na vasi.
Temu je sledilo obdobje sedenja pred televizijskimi zasloni, potrošništva in kopičenja materialnih dobrin, velikih hiš z balkoni, na katerih nikoli nihče ni sedel. Ko se je že zdelo, da se je začel preporod s poudarjanjem druženja kot potrebe človeka, nas je epidemija znova pahnila v osamo. Zato ima zdajšnji cikel slik, ki jih ustvarja Gönter, obrise katastrofalnih razsežnosti, enako kot jih je upodabljal v preteklosti, toda presenetljivo zdaj uporablja predvsem svetle barve.
Ko se je že zdelo, da se je začel preporod s poudarjanjem druženja kot potrebe človeka, nas je epidemija znova pahnila v osamo.
Nobena kriza ni večna
Gönterjeva zgodnja dela vsebujejo po mnenju Franca Obala, umetnostnega zgodovinarja, značilnosti popartistične ikonografije. Slikal je štorklje kot simbol svobode. Vsaj desetletje se je ukvarjal tudi z vprašanjem identitete, zapuščanja prvotnih ognjišč in preseljevanja Madžarov, med katere po narodnosti spada tudi sam. Njegov ustvarjalni um je prevzela tudi fantastična topografija Ivana Zelka in skupaj s pesnikom Milanom Vincetičem sta združila sijajni cikel slik in pesmi o izginulem kraju Devečer. V rdečih barvah je Endre slikal uničenje kraja Kolontar in še nekaterih vasi na Madžarskem, ki jih je pred nekaj leti preplavila rdeča strupena brozga iz obrata aluminija.
Če je vsebina zdajšnjega cikla povezana z vprašanjem, kako preživeti, je opazovalcu vendar treba sporočiti nekaj vedrega, zato svetle barve, pojasni sobesednik. »To, kar zdaj ustvarjam, je potreba, da zapišem neko stanje, v katerem živimo, toda absolutno me pri tem vodi optimizem. Zagotovo bo ta preizkušnja enkrat šla mimo nas, tako kot so doslej minile vse svetovne katastrofe. Vse, od kuge do ebole, je enkrat minilo, čeprav hitro pozabljamo na to. Še črnih koz, ki so nas smrtno ogrožale še pred štiridesetimi leti, preprosto nimamo več v mislih. Vsaka katastrofa mine, na žalost pa prinaša žrtve,« je poudaril.
Zagotovo bo ta preizkušnja enkrat šla mimo nas, tako kot so doslej minile vse svetovne katastrofe.
Prihaja svetloba
Pozna se, da smo zaradi krize koronavirusa že malo utrujeni, razdražljivi, predvsem pa se drug do drugega vedemo drugače. »Vsekakor se še veselimo drug drugega, vendar je ta zaprtost prisotna povsod,« pripoveduje. To drugačnost vedenja opaža tudi pri mladih in tudi pri svojih vnukih. Brina in David, ki sta še pred nekaj leti lahko ure in ure sama prebila v njegovem ateljeju, zdaj to, da sta sama doma, izražata z drugačnim vedenjem, s sporočilom ujetosti.
V mestu pa je stanje, ko nihče nikogar več ne potrebuje. Trgovske verige poskrbijo za vse in stvari, ki jih potrebujemo, pripeljejo do praga. »Odpreš vrata, plačaš in zapreš,« pove sobesednik. »Druženja ni, ampak verjamem, da se mora to enkrat končati. Verjamem tudi v moč zdravstvene stroke, ki zmore bolezen zajeziti.
Mislim, da bo cikel slik, v katerem jih je zdaj zbranih že deset, postopoma prehajal v slike s še več svetlobe in več vedrine. Nekoč sem imel rad temine in močvirja, zdaj prihaja svetloba,« pove Endre.
Izpoved in iskanje smisla
Slikanje je za slikarja način izpovedovanja tega, kar čuti, drugi to počnejo s kiparjenjem, petjem, plesom, ustvarjanjem čudovite glasbe ali pa z nečim povsem drugim. »Spomnim se besed profesorja Kavčiča, ki nam je nekoč dejal, da naj ne mine dan, da ne bi česa naredili zase. Sam temu še zdaj sledim. Vsak dan poskušam nekaj narediti, kajti če ne naredim ničesar, se mi zdi, da je dan izgubljen. Ni nujno, da ima narejeno takoj neki smisel, ampak se ta lahko pokaže šele čez nekaj časa,« pripoveduje Gönter.
Videti, kako razmišljajo drugi
Južno od mesta Pecs na Madžarskem je kraj Sziklos, kjer se vsako leto zberejo na povabilo organizatorja delavnic različni ustvarjalci vizualnih umetnosti. Med sodelujočimi je tudi Endre Gönter, ki v tem vidi priložnost, da udeleženci pokažejo, kaj kdo dela in kako razmišlja. »Tam dobiš tudi potrditev, da nisi edini, ki tako razmišljaš, in to je spodbuda, da nadaljuješ. Takrat vidiš, da ima tvoje delo neki smisel in vrednost,« pove sobesednik.
Razstavo del, ki nastanejo v Sziklosu, vsako leto prenesejo v še neko evropsko mesto, lani v Rim, predlanskim v Pariz, letos naj bi bila Praga, vendar je zaradi epidemije vse odpadlo. Kriza je torej spodnesla tudi simbiozo med umetniki in publiko. »Nedavno je v Murski Soboti kiparski kolega odpiral razstavo, vendar je odprtje potekalo brez publike. Znašli smo se v povsem drugačni situaciji. Ne da bi nas to naredilo pasivne in pesimiste, saj se ustvarja še naprej, toda prav je, da to poudarim, tudi z mislijo na vse kolege,« je povedal Endre.
Obstaja svet, ki ga ne vidimo in ne slišimo, ampak ga čutimo.
Sveta nebesa
Ustvarjanje odstira tudi pot spoznanjem. Kajti človekov um ni tisti, pri katerem se vse začne in konča. Astrofizičarka Andreja Gomboc je v preteklosti veliko razglabljala o črni luknji, ki so jo v resnici prvič tudi fotografsko posneli 19. aprila 2019. Črno luknjo je Gönter naslikal že leto prej. »Ko je bila fotografija črne luknje objavljena, sem poiskal sliko, ki sem jo imenoval Vizija. O sveta nebesa, sem si dejal in se vprašal, zakaj le sem črno luknjo slikal in zakaj slike nisem takoj zavrgel. Poiskal sem žebelj in jo obesil. Da, tudi v tem je bila neka slutnja,« je povedal Gönter. Obstaja svet, ki ga ne vidimo in ne slišimo, ampak ga čutimo, je spreletelo misli nekaj dni pred praznikom vseh svetih.
Tudi ta dan je drugačen
»Ne le na dan mrtvih, večkrat se ustavim na pokopališču. Pa ne da bi prižigal sveče, ampak kar tako, da se 'zglasim' pri očetu in mami in prinesem kakšno marjetico na grob. Dan mrtvih je bil zame bolj dan srečevanja s sorodniki, ki so prišli z vseh koncev. Jedli smo repni in makov 'rejtaši', pa kaj se je zraven tudi spilo. Tega zdaj ni in to mi manjka, druženje živih, ki se spominjajo in pogovarjajo o umrlih, ob tem pa obudijo še kakšno anekdoto.«