Še veliko več likom pa je vlil dušo na gledališkem odru Slovenskega mladinskega gledališča Ljubljana (SMG). Je igralec, ki zna iz še tako majhnih vlog narediti prepoznavne like. Tudi on je začel gledališko kariero na odru KUD Štefana Kovača v Murski Soboti.
Prav zdaj spremljamo nadaljevanko o kriminalistu Vrenku, ki ga Slovenci poznajo iz kriminalnih knjig Avgusta Demšarja.
»Filmska ekipa se je odločila, da se bo scenarij za nadaljevanko nekoliko razlikoval od Demšarjevih romanov, saj je lik kriminalista Vrenka preveč usmerjen na primere, ki jih raziskuje. Ker je bilo treba značajsko obširneje opisati glavne protagoniste, so vpeljali v scenarij dve dodatni liniji. Prva govori o odnosu Vrenka z njegovim dekletom, ki jo igra Katarina Čas, druga pa govori o odnosu z očetom, upodobil ga je Janez Hočevar. To ni povedano, ampak da se slutiti, da je bil tudi oče kriminalist, da ga nikoli ni bilo doma, da Vrenko ni mogel z njim navezati pristnega stika. Skozi epizode skušata popraviti zamujeno. Lahko tudi slutimo, da je mama umrla, da se je utopila, saj se Vrenkov oče vedno po prizorih ob Dravi odpravi na pokopališče.«
Ko sem prebral scenarij, sem ugotovil, da je Vrenko preračunljiv, pameten človek, ki ga zanima umetnost, posluša jazz, veliko bere, ampak izjemno malo govori.«
Kako ste si zamislili lik kriminalista Vrenka, da se ne bi ponavljali, saj je v filmskem svetu upodobljenih kar nekaj prepoznavnih kriminalistov?
»Ko sem prebral scenarij, sem ugotovil, da je Vrenko preračunljiv, pameten človek, ki ga zanima umetnost, posluša jazz, veliko bere, ampak izjemno malo govori. Hotel sem poudariti njegovo redkobesednost, natančnost, poseben občutek za skeniranje ljudi, s katerimi komunicira. Ker pa se v profesionalnem življenju pretežno ukvarja z osumljenci, vklaplja svoj mehanizem za skeniranje in v tem je perfekten. Igra poker brez kart.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Čeprav vas večina pozna po odmevnih vlogah v filmih in nadaljevankah, ste že od leta 1989 član Slovenskega mladinskega gledališča.
»In nikoli mi ni prišlo na pamet, da bi zamenjal gledališče. V SMG smo delali zelo raznolike predstave, tako žanrsko kakor tudi glede pristopov in praks. Veliko je bilo možnosti za odpiranje novih vrat v kreacijah vlog, ki sem jih dobival. Imel sem tudi možnost delati z različnimi režiserji, kar je proizvedlo izjemno širok spekter produkcij. Lahko rečem, da je to gledališče eno redkih, kjer se lahko znotraj istega ansambla zgodijo tako raznolike predstave, tako žanrsko kot kar se tiče načinov podajanja predstav. Ne govorim le o igralskih sistemih, ampak o predstavah, ki so bile toliko drugačne, da mnogi niso mogli verjeti, da so nastale v produkciji enega in istega gledališča. Bistveni razlog za to pa je zaupanje igralskega kolektiva režiserjem, ki so prihajali k nam večinoma kot debitanti in so pri nas ustvarili zelo pomembne predstave. Naj spomnim – Matjaž Pograjc, Dragan Živadinov, Vito Taufer, Tomaž Pandur, Diego de Brea in mnogi drugi. Hkrati so bile to predstave, s katerimi smo gostovali po svetu, kar pomeni, da smo bili v stiku z gledališkim svetom, vsemi novostmi in v družbi najboljših.«
Potem pa se je bilo treba lani z odra preseliti v dnevno sobo in igrati brez navzočnosti publike.
»S tem se je treba sprijazniti, tako pač je. Za igralca je pomembno, da ohranja neko kondicijo. Dobro je, da imamo vsaj prek zooma študije za predstave. Ukvarjamo se z novimi besedili, da bomo potem porabili manj časa, da predstavo postavimo na oder. Je pa čuden občutek, da delaš na zalogo, ne veš, kdaj bo to. Poleg tega v gledališču pripravljamo predstave v živo, tako da jih igralci igramo na odru, brez publike, pred kamerami, kar je nekaj vmes med gledališčem in filmom.«
V Mursko Soboto pa se potem niste vrnili.
»Ne še!«
Ustvarili ste mnoge karakterne vloge, igrali cinične, hladne, nedostopne moške, tudi humorne like.
»Dobival sem zelo različne vloge, česar sem zelo vesel. Filmske in televizijske vloge so bolj popularne, saj z njimi prihajaš v dnevne sobe. Prijatelji, ki spremljajo moje delo v gledališču, pa bi morda izpostavili vlogo Oberona iz Sena kresne noči, Boga sonca iz Epa o Gilgamešu, Mariane v Tartifu … V gledališču sem ustvaril okoli 50 vlog, poleg tega še čez 30 vlog v filmih, nadaljevankah, igrano-dokumentarnih filmih. Zanimivo je, da so obstajala obdobja za določene vloge. Po uspešno narejeni vlogi so me zasedali v podobnih vlogah in to je trajalo kar nekaj časa. Potem te opazijo v drugi vlogi, pa prevlada nova. Jaz sem najprej igral idiotske čudne tipe, negativce, dobre pozitivne junake, zdaj – upam – prihajajo ljubimci.«
Kaj pa ko igralca neka vloga preveč zaznamuje?
»Ni problem, naj te. Ampak mora biti naslednja boljša. Sicer pa jaz veliko raje vadim, kot igram. Proces vaje mi je zanimiv zaradi iskanja. Mi v bistvu delamo eliminacije, napake, da pridemo do tega, kar naj bi bilo prav. Nikoli se nisem bal napak. Gledališče sem vedno razumel kot poskušanje, iskanje, 'probavanje'. Morda imajo Hrvati boljši izraz za vajo, proba, ker vaja se bolj sliši kot repeticija. Proba pa je iskanje. Ti ponujaš, grešiš, režiser pa izbira in usmerja, vizualizira tisto, kar si je zamislil, in ustvari vonj predstave.«
Pred dobrim letom smo v Murski Soboti videli film režiserja Andreja Mlakarja Mokuš, posnet po romanu Ferija Lainščka, v katerem ste odigrali vlogo Jona Urskega. Kakšni so spomini nanj?
»Meni zelo pomemben film, moj debitantski celovečerni. Seveda se ga spomnim, imam ga v odličnem spominu. Čarobnem. Škoda, da je doživel tako usodo. Čast mi je, da sem delal z izvrstnim režiserjem Andrejem Mlakarjem in znamenitim direktorjem fotografije, žal že pokojnim Tomislavom Pintarjem.«
Zanimiv je pripetljaj z avdicije za AGRFT, ko ste na vprašanje, kje nameravate igrati, odgovorili, da v Murski Soboti. Komisija pa, da za to ne potrebujete akademije.
Na to cinično vprašanje sem odgovoril 'Ja kje? V Soboti.' Ampak če bi Korun poznal tisto ekipo, bi gotovo prišel režirat v Soboto.
»Mile Korun mi je to rekel. Na avdicijo sem prišel iz KUD Štefana Kovača, kjer sem delal z očetom (Jože Varga – op. a.), stricem Ladislavom, bratom Romeom, Natašo Matjašec in mnogimi, da ne naštevam vseh, nora ekipa. Zagnani gledališčniki. Delalo se je bolj resno, kot se kdaj pripravlja kakšna profesionalna predstava. Na to cinično vprašanje sem odgovoril 'Ja kje? V Soboti.' Ampak če bi Korun poznal tisto ekipo, bi gotovo prišel režirat v Soboto. To so bili zame drugi sprejemni izpiti na akademiji. Leto prej sem se prijavil za režijo in moral sem odigrati neki monolog. Vzel sem del iz predstave Tothovi, kjer je igral oče. Predlagali so mi, naj pridem naslednjo leto na igro. Pa sem šel. Vmes sva z Bojanom Emeršičem pripravila predstavo Stoli in iz tega sem vzel monolog. Vedel sem, da sem avdicijo uspešno opravil.«
V Mursko Soboto pa se potem niste vrnili.
»Ne še!«