Psarna Nine Šebjanič in Martina Špilaka se imenuje 'Himitsu no Takara', kar prevedeno iz japonščine pomeni skrivnostni zaklad. »Ime ima za naju velik pomen. Vsi najini psi so najin zaklad in nanje sva zelo ponosna. Vzgojeni in vzrejeni so z ogromno ljubezni in so čudoviti spremljevalci najinega življenja,« ljubeče pove.
Štirinožnim prijateljem je posvečen velik del njunega vsakdanjega življenja, nad japonskimi pasmami pa sta se navdušila, ko sta dobila prvega predstavnika šibe. »Z njim sva začela zelo uspešno razstavno pot. Takrat se je razvila strast do japonskih pasem psov in japonske kulture. Zanimanje je raslo, navdušenje nad drugimi japonskimi pasmami pa je prišlo samo po sebi.« Čez nekaj časa sta po dolgem čakanju sprejela še predstavnika pasme šikoku, ki je tudi v svoji domovini izjemno redka. Ta pes je bil njuna velika želja in tako sta bila prva, ki sta v Slovenijo uvozila predstavnika te japonske pasme. Trenutno imata v lasti prva dva registrirana šikokuja v naši državi. Oblikovala sta odlično podlago, da sta lahko začela vzrejni program, o katerem sta sanjala že od začetka.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
Psarna na Goričkem je tako postala prva v Sloveniji, ki vzreja pse pasme šikoku. Zanimanje za mladiče dobivata iz Slovenije in iz drugih evropskih držav, kot pravita, pa je njuno poslanstvo predvsem, da pasmi zaščitita, ohranjata in promovirata. »Vsi naši psi so skrbno izbrani. Zdravje in stabilen značaj sta na prvem mestu,« poudarjata. Psi izvirajo iz evropskih in japonskih krvnih linij in so po njunih besedah vrhunski predstavniki svoje pasme. Kar potrjujejo tudi uspešni rezultati na pasjih razstavah. »Najbolj pomembno nama je, da so potomci najinih psov zdravi, dobrega in stabilnega značaja ter pravi predstavniki svoje pasme.«
Veliki uspehi
Psi Šebjaničeve in Špilaka so večkrat zaporedoma najboljši predstavniki svoje pasme, klubski in mladinski šampioni ter velešampioni. Večkrat so se tudi uvrstili na stopničke za najboljšega psa 5. skupine FCI. Lani sta z enim od psov prejela nagrado za najlepšega psa Pomurja. Ker so psi še mladi, vzreditelja pravita, da je pred njimi še ogromno vsega. Obenem pri tem poudarjata, da se je treba vzgoji in treningom posvetiti že takoj na začetku, poudarek pa mora biti na pozitivni motivaciji. »Psa moramo odlično poznati in vedeti, kako razmišlja in deluje. Z njim se je treba aktivno ukvarjati, z njim preživeti čas ter zadovoljiti nagone. Del učnega procesa mora biti tudi navajanje psa na različna okolja in življenjske situacije,« opišeta.
Vzreditelja povesta, da pasmi šiba in šikoku na Japonskem veljata za zaščiteno kulturno dediščino. Prva pasma je bila zaščitena leta 1936, druga leto pozneje. »Združenje za ohranitev japonskega psa, krajše Nippo, ima osrednjo vlogo pri ohranjanju in zaščiti šestih avtohtonih japonskih pasem psov. Ob šibi in šikokuju so to še akita, hokkaido, kai ken in kišu. Združenje deluje že od leta 1928 in zaščita in promocija japonskih psov sta glavna cilja še danes. Mislim, da to pritegne vsakogar, ki ga japonska kultura zanima,« pravi Nina.
Družinski psi
Psi pasme šiba veljajo za najmanjšo od šestih avtohtonih japonskih pasem. V preteklosti so jih uporabljali za lov na manjšo divjad in ptice, so hitri, spretni in precej aktivni. Treba jim je zagotoviti dovolj fizične aktivnosti in mentalne zaposlitve. »So zelo agilni, se hitro prilagodijo in zelo dobro znajdejo v novem okolju. Hitro se učijo, vendar so lahko zaradi svoje neodvisne narave in svobodomiselnosti tudi trmasti,« opozarja vzrediteljica, ki še pristavi, da so zelo zvesti lastniku. Lahko so dobri družinski psi, kljub majhnosti pa so precej zahtevna pasma. »Treba se je zavedati, da je to v bistvu velik pes v majhnem telesu, in kot take jih je treba dojemati. Kadar ljudje zagledajo njihov ljubki obraz, včasih pozabijo, da je to pasma, ki je bila v preteklosti vzrejena za lov. Še vedno ohranjajo veliko lovskega nagona in so lahko nagnjeni k pobegom.« Pri tej pasmi imata zato velik pomen pravilna zgodnja socializacija in treningi.
Na drugi strani je šikoku najbolj primitivna japonska pasma z veliko naravnimi navadami. Ime je dobila po otoku Šikoku, s katerega prihaja. Njihova dlaka je v barvi sezama, so srednje veliki in tudi na Japonskem zelo redki. Veljajo za zelo ponosne in pogumne, vendar tudi izjemno zveste in navezane na lastnika. Radi imajo zunanje aktivnosti. »V preteklosti so bili vzrejeni za lov na merjasce v gorskih predelih. Zaradi atletske sposobnosti in tihega pristopa pasme so bili odlični lovski spremljevalci, v bližini človeka pa mirni in tihi.« Taki so še danes in Šebjaničeva pravi, da čeprav zahtevajo veliko aktivnosti, so v hiši mirni in radi preživljajo čas na kavču ob lastniku. »Človeka hitro očarajo s svojim osupljivim videzom, ampak zaradi volčjega izraza pogosto vzbujajo spoštovanje. Lahko so precej trmasti in zahtevni za treniranje. Za to pasmo potrebujete veliko potrpežljivosti in tudi srca, ker so čustveni psi in s svojim človekom tvorijo zelo tesno vez.« Sogovornica sklene, da je zvest, pogumen, inteligenten in miren šikoku lahko odličen spremljevalec sodobnega človeka.