»Siva pot vodi me, kamor hoče srce, je moja najljubša slovenska pesem. Po tem verzu sem se ravnala tudi sama, ko sem se zaradi ljubezni preselila v Vanečo,« začne pripovedovati. Z Vanečanom Dušanom Kuronjo, ki je zdaj njen mož, sta se spoznala v njeni domovini, ko je on z nogometno ekipo iz Križevec leta 2010 gostoval v vasici blizu Košic. »Jaz sem sicer službovala v Bratislavi, ker sem imela takrat teden dni dopusta, pa sem se vrnila domov. S sestrama in prijateljicami smo se dogovorile, da gremo zvečer ven, saj je ena odhajala v Kanado. Uredile smo se in šle. Tako kot fantje iz Slovenije. Ti so po naključju srečali eno mojih prijateljic in vprašali, kje je dober lokal za žur. Ona pa jih je poslala v tistega, kjer smo bile me,« nadaljuje sogovornica. Prav v tistem lokalu je med njima preskočila iskrica. »To je bila ljubezen na prvi pogled. Pogovarjali smo se, nekaj spili in se dogovorili, da se naslednji dan vidimo na tekmi.« Katarina se je naslednji dan res namenila na tekmo, a se jim je doma pokvaril avto. Tako je za prevoz prosila prijateljico in se srečala z družbo iz Slovenije. Ko so se ti vrnili na Vanečo, so se vrstili klici, sporočila in naposled še obiski. Enkrat v Vaneči, drugič v Bratislavi.
Katarina Kuronja je kmalu spoznala, da mora sprejeti odločitev, ali bo na prvem mestu kariera ali ljubezen. »V Bratislavi sem bila zaposlena v zlatarni in imela odlično službo. Odločila pa sem se za ljubezen, tam pustila družino, prijatelje, vse in leta 2012 prišla v Slovenijo, v lepo Prekmurje in Vanečo.« Začetki so bili pestri, sploh ker ji je bil tuj slovenski jezik. S partnerjem sta komunicirala v angleščini, nato pa se začela učiti maternega jezika drug drugega. V enem letu se je Katarina veliko naučila in tudi njena prekmurska govorica je danes zelo dodelana. »Hodili smo na kave, gledala sem filme s podnapisi, brala knjige. Ko te vržejo v vodo, moraš splavati, kajne. Jaz sem se zelo želela naučiti in tudi Dušan se je na podoben način naučil slovaščine,« pove.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Ob preselitvi je bila prijetno presenečena nad sprejemom Prekmurcev. Opiše jih kot srčne, družabne, gostoljubne in prav zaradi takega odnosa je lažje premagala domotožje.
Katarina in Dušan sta se slabo leto po tem, ko sta se spoznala, zaročila. Za roko jo je zaprosil v prestolnici Slovaške, v restavraciji stolpa Ufo, od koder se razprostira razgled po mestu. Po večerji je bil čas za sladico. Ta je na mizo prišla skrita pod pokrovom, ko ga je natakar dvignil, pa je Katarina zagledala prstan. »Jaz sem gledala in vprašala, kje je moj desert, tako sem bila šokirana. On pa je bil takrat že na kolenih,« se smeje spomni. Njuna poroka je bila na Goričkem, vključno s prekmurskimi običaji, pozabili pa niso niti na tiste iz nevestine države. Tako je opolnoči Katarina plesala s svati, ob tem pa so morali soplesalci v košaro vreči denar. »Imeli smo tudi tradicionalni ples, skupina Blue Planet pa je za presenečenje zaigrala še nekaj slovaških skladb,« pove in doda, da so za njene daljne sorodnike pozneje pripravili še zabavo na Slovaškem.
Sestra nogometnega reprezentanta
Katarina je s svojo družino od malega zelo povezana. Ima še dve sestri in enega brata, ki je nekdanji slovaški nogometni reprezentant. »Moj oče je včasih na vasi treniral nogomet in od malega smo vsako nedeljo hodili na tekme. Pozneje tudi na prvo ligo v Košice. Moj brat Marek Sapara pa je bil naravni talent in ves čas smo ga na poti aktivnega igranja nogometa spodbujali,« pojasni, zakaj so bili prava nogometna družina. Zaupala nam je še anekdoto, kako je zdajšnjega moža predstavila bratu. »Marek je bil zelo skrben do mene. Ko sva šla z Dušanom prvič v Bratislavo, je brat igral za reprezentanco. Klicala sem ga in rekla, da mu moram predstaviti fanta, sestri pa sta ga že poznali. Brat je bil na reprezentančnem zboru, tam so bili zbrani vsi drugi nogometaši, med njimi Marek Hamšik ter Martin Škrtel, in vsi so radovedno gledali, kdo zdaj pride z mano,« smeje razlaga in pristavi, da je bilo srečanje na koncu uspešno.
Sogovornica z družino živi v Vaneči, njeni sorojenci pa na Slovaškem. Stike ohranjajo tudi s pogostimi vsakoletnimi srečanji. »Ko gremo domov, se vsi srečamo pri mami in smo nekaj dni skupaj. Tudi oni radi pridejo v Slovenijo, saj sta jim tu zelo všeč narava in ljudje.« Zakonca Kuronja sta ponosna starša hčerk Leoni in Lene. Skušata ju vzgojiti v dobrosrčni, pogumni in spoštljivi osebi. Vse od malega ju tudi učita slovenščine in slovaščine. »Hčerki poznata moj in očetov jezik. Vsako leto gresta na počitnice k babici in dedku v Košice, kjer se zberejo vsi bratranci in sestrične, in se tako naučita še več,« pravi. Vsaj nekajkrat letno pa njeni sorodniki pridejo v Prekmurje. Letos so bili nazadnje na pustno nedeljo in se navdušili nad sprevodom maškar. »Slovenija je res prelepa. Tudi prijateljice me vedno znova sprašujejo, kaj naj tu obiščejo in kaj je vredno ogleda,« pove in se pošali, da na ta način igra tudi manjšo vlogo turistične vodnice.
Nadaljujeta družinsko tradicijo
Katarina in Dušan Kuronja približno tri leta skrbita za gostilno Pri Eriki. S prevzemom Dušan nadaljuje tradicijo svojih staršev, ki sta v to dejavnost vložila več kot 30 let svojega življenja. Gostilniškega posla pa se je priučila tudi rojena Slovakinja. Ker ni našla zaposlitve na področju zlatarstva, kjer je delala v domovini, je poprijela za natakarski pladenj. Ob prihodu na primer ni vedela, kaj je 'špricar', sedaj ga toči tudi sama. Po nekaj službah v drugih lokalih je po rojstvu mlajše hčerke začela delati v domači gostilni. »Naj pri tem povem še eno zanimivost. Moja tašča, ki še sedaj pomaga v kuhinji in je znana predvsem po odlični gobovi juhi, ima dva sinova in si je zelo želela vnukinje. Hči Leoni se je nato rodila prav na njen rojstni dan in tako je dobila res lepo darilo.«
Mlada družina čas, ko ni službenih in šolskih obveznosti, ob različnih aktivnostih najraje preživi v naravi. Tam se še posebej dobro počuti Katarina, ki je vedno na lovu za motivi src. Pravi, da jo ti spremljajo povsod, njena zbirka kamenčkov, školjk in drugih naravnih predmetov, ki so v obliki srca, pa se poveča skoraj na vsakem sprehodu ali izletu.