V projektu, v katerem bo nastalo tudi 27 grbov pomurskih občin, sodeluje več pomurskih navdušencev nad ročnimi deli. Med njimi je Terezija Sobočan iz Renkovec, ki kvačka grb Občine Turnišče. »Ta projekt mi je bil velik izziv. Ustvarjam že od malih nog, zato sem sklepala, da bo to nekaj za mojo dušo, in se prijavila k sodelovanju.« Odločila se je, da bo ubrala hiter začetni tempo, tako da na dan za kvačkanje porabi od štiri do pet ur. »Delam, kolikor mi čas dopušča, kvačkati pa je treba previdno in lepo. Uporabljamo tehniko C2C, ki je prej nisem poznala, ampak če poznaš osnove kvačkanja, ti ne povzroča velikih težav,« pove Sobočanova.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) V Monoštru odprli razstavo umetniških del
Na ogled je v Slovenskem kulturnem in informativnem centru.
Sodelujoči imajo čas, da dokončajo svoj grb, do 26. decembra, občasno se prek videokonferenc pogovarjajo o napredovanju dela in izmenjujejo izkušnje. Ob koncu se želijo vpisati v Guinnessovo knjigo rekordov, zato vsi kvačkajo z enako, slovensko volno iz Majšperka in tudi približne dimenzije grbov so določene. Grb turniške občine bo po besedah Sobočanove velik okoli 130 x 150 centimetrov. Cilj akcije je tudi, da se kvačkanje, ki je bilo do sedaj domena starih mam, uvrsti na zemljevid seksi ustvarjalnih aktivnosti, je na uradni strani zapisala Smiljićeva.
Častni pokrovitelj projekta, s katerim se želijo vpisati v knjigo rekordov, je predsednik države Borut Pahor.
V projektu Slovenija kvačka sodeluje tudi Alenka Kodila iz Pečarovec. Zaupala nam je, da si je zaželela novega izziva in oddala prijavo. Ker je bil grb Občine Puconci že zaseden, je izbrala grb Občine Šalovci. »Rekla sem si, če sem na Goričkem doma, naj bo še grb goričke občine.« Nad ročnimi deli se je navdušila v osnovni šoli, ko se je naučila plesti. »Pozneje, ko sem se zaposlila v vrtcu, sem se na enem od neformalnih srečanj naučila še kvačkati. To me je vedno bolj zanimalo, zato sem doma ustvarjala naprej po vzorcih. Sicer ne kvačkam prtičkov, ampak izbiram raje igrače, trakove za ušesa in šale.« Dodala je, da ji gre delo hitro od rok, grb, ki zajema šest različnih barv, pa da ni zahteven. »V ročnih delih uživam, lepo je tudi, da sem spoznala nove ljudi, s katerimi delim ljubezen do tega dela. Večinoma so to starejši ljudje, ki imajo več izkušenj, zato je uporabno poslušati o njihovem delu,« je podčrtala Kodilova.
Ročna dela danes premalo cenjena
Da v vseslovenskem izzivu ni zastopan le en spol, je zaslužen Ivan Halec. Prihaja iz Gornje Radgone, že več let pa živi v Filovcih. »Sem edini med 211 ženskami. Mogoče je nekaterim malo čudno, če moški kvačka, ampak saj nas je več, vendar drugi mogoče niso tako izpostavljeni. Jaz sem imel v preteklosti že več razstav po Sloveniji, zato sem verjetno malo bolj prepoznan,« pove in doda, da kvačka že 50 let. Nakvačkal bo grb Občine Cankova. »Ker sem upokojen in imam dosti časa, kvačkanje hitro napreduje. Sem že prek polovice.«
Za to ročno delo ga je v otroštvu navdušila mama, ki ga je naučila osnov, nadaljeval pa je kot samouk. »Za vse, kar sem doslej ustvaril, sem sam narisal vzorce in delal po njih.« Zamišljeno je še dejal, da so ročna dela danes premalo cenjena in upa, da se bo s promocijo to nekoliko popravilo. Halec tako kot drugi sodelujoči upa, da se jim bo uspelo vpisati v Guinnessovo knjigo rekordov ter da bo odziv občin na prošnjo po finančni podpori nekoliko večji, kot je bil do sedaj. Kajti nakvačkane grbe bodo po koncu projekta prejele prav občine. Še prej organizatorji načrtujejo razstavo vseh izdelkov.
Poiskali smo še eno sodelujočo, ki ustvarja grb z desnega brega Mure. Našli smo Andrejo Bitenc, ki se je odločila za grb Občine Radenci. Prihaja sicer iz Murske Sobote, a službuje v Radencih, zato je izbrala njihovega. »Moram priznati, da sem že skoraj na polovici. Grb se mi ne zdi zahteven, tako da lepo napredujem. Kvačkam po uro ali dve na dan, odvisno od tega, koliko prostega časa imam.« Tudi Bitenčeva se z ročnimi deli ukvarja od otroštva. »Ko sem bila stara sedem ali osem let, sem začela šivati križce. V četrtem razredu smo imeli gospodinjski krožek, kjer sem pridobila dodatna znanja, pozneje v življenju sem delala še gobeline in zapestnice prijateljstva. Sledilo je obdobje premora, potem pa so me ročna dela spet pritegnila. Mama je kvačkala in začela sem še sama. Ona je delala prtičke, jaz pa sem se bolj usmerila v igrače.«
Kdo vse še od Pomurcev še sodeluje v vseslovenskem projektu, si lahko pogledate TU.