Bernard Rebernik je mladi filmar in tudi ljubiteljski gledališki igralec iz Ljutomera, ki se je nedavno predstavil s štirimi kratkimi filmi, eden izmed njih je njegovo diplomsko delo Brata med mrtvimi (Brothers Among the Dead). »Pri snemanju filmov rad eksperimentiram, raziskujem in skušam uresničiti svoje ideje, čutenje v danem trenutku. Tudi zato, ker so nastajali v zdajšnjem času, so moji filmi bolj pesimistični, temačni, morda depresivni, postapokaliptični, eden pa je tudi humoren.«
Grozljivka Brata med mrtvimi govori o dveh bratih, Sun-Giju in Ignusu, ki s starim belim golfom v postapokaliptični prihodnosti potujeta svojim sanjam naproti. V pokrajini, za katero se ne ve, kje bi lahko bila, in v času, ki ni natančno definiran, se srečujeta z ljudmi, ki trpijo za hudimi duševnimi motnjami. Pot jima prekrižajo banditi, člani nekega kulta, ki onesposobijo Sun-Gija, Ignusa pa ugrabijo. Ko se Sun-Gi prebudi iz nezavesti, se odpravi na pot maščevanja in išče svojega brata.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
»Ta kratki 14-minutni film je diplomsko delo na višji strokovni šoli za medijsko produkcijo v Novem mestu. Je tudi moj poklon postapokaliptičnim filmom in vesternom, žanroma, ki me najbolj fascinirata,« pove in doda, da se je na snemanju zelo veliko naučil, predvsem da se moraš zanesti nase, znati improvizirati in ne le iskati, ampak najti rešitve. »Ne glede na to, kako dobro napišeš scenarij, se pripraviš, se na snemanju ves čas pojavljajo nepredvidene težave, ki jih moraš sproti reševati in se prilagajati.«
Na koncu, ko je vse posneto, ni več priložnosti za popravljanje napak. »Lahko povem, da sem bil v tem filmu zelo zadovoljen z igro in atmosfero, pri kameri in posnetkih pa sem opazil nekaj napak, za katere bi si želel, da jih ne bi bilo. Če bi bilo več časa in večja ekipa, bi bilo gotovo veliko lažje.« V ekipi so bili štirje, poleg Rebernika še Nejc Kraševec, Andrej Rebernik in Patrik Rebrica. Sam je napisal scenarij, režiral, snemal, montiral, poskrbel tudi za kostumografijo, zvok in drugo. Pri snemanju mu je svetovala profesorica in filmska režiserka Maja Weiss, ki ga je, pove, spodbujala pri raziskovanju zgodbe in realizaciji ideje.
Film je grozljivka, konec pa je precej nenavaden, nepričakovan in odprt in je veliko odvisno od interpretacije gledalca. »S koncem sem imel kar nekaj dilem, nisem vedel, kako zgodbo končati, pa sem scenarij prepisal in si v novi različici domislil, kako končati zgodbo, hkrati pa sem rešil velik problem, s katerim sem se srečal pri snemanju filma. Film je nastal lani tik pred prvim zaprtjem zaradi epidemije, zato sem imel zelo malo časa, pol manjšo ekipo, kot sem računal, in tudi opremo sem lahko imel le kratek čas. Sem pa potreboval to izkušnjo, da vem, da bi se dalo narediti tudi bolje,« pove in doda, da rad dela filme, ampak snemanje filma ni tako romantično, kot se sliši.