S Tatjano Buzeti, živilsko tehnologinjo, ki je vrsto let delala na ministrstvu za zdravje, zdaj pa je zaposlena pri Svetovni zdravstveni organizaciji, sva zaradi izrednih razmer intervju opravili po telefonu. Nisva govorili o svetovni krizi zaradi koronavirusa, ampak o Vidovem bregu in njeni vili Moj mir.
Kako ste našli Vidov breg? Niste namreč Goričanka.
»Gre za staro kmetijo v Fokovcih, ki je obdana s travniki, njivami in gozdom, predvsem pa s čudovito energijo. Je mir in udejanjenje tega, kar sem kar nekaj let sanjala. Že leta 2016 sem namreč začela svojemu partnerju Robinu 'težiti', da bi imela staro prekmursko goričko hišo. Videla sem se v eko turizmu, a ne moreš imeti ekološke pridelave, če je v neposredni bližini konvencionalna pridelava. Potem naju je ta hiška našla. Bil je kot speča Trnuljčica, saj je bilo na posestvu največ trnja.«
Zakaj nosi ime Moj mir, ne recimo Trnuljčica?
»Ime sem ohranila, ta vila se je že pred mano imenovala podobno, Mojmir. Ime so ji dali prvi lastniki in je na hiši tudi napisano. Na eni strani je letnica gradnje, to je 1927, na drugi strani pa piše Vila Mojmir. Ta vila ima za sabo zelo zanimivo zgodbo, zgodbo družine Grabar. Vilo je zgradil gospod z dvema sinovoma, žena Julija pa je bila migrantka, saj je odšla v Združene države Amerike s trebuhom za kruhom. Julija je bila lepotica, avanturistka, ki je bila očitno tudi zelo podjetna in je domov pošiljala denar. Zanimivo je, da je v tej družini šla v tujino ženska, po navadi so šli moški. Da denarja ni manjkalo, kaže to, da so vsa okna izdelana po meri. Sosedje so mi tudi povedali, da je bila to največja hiša v vasi in ljudje so se v njej celo poročali.
Je pa vila za ta del Goričkega tipične madžarske arhitekture, na sredi je vodnjak, kopalnice ni. Kuhinja je kar velika in ima prekrasen velik štedilnik ter krušno peč. Ob tem osrednjem prostoru sta še dve sobi in zdi se, da je zmanjkalo denarja. Ko se je Julija vrnila, je mož zbolel in umrl.«
Kako veliko je posestvo?
»Prej je imela hiša okrog deset hektarjev zemlje, midva pa imava zdaj slabih sedem hektarjev. Polovica je trenutno gozda, saj je nad vsem skupaj prevzela glavno besedo narava in je veliko prej travniških ali njivskih površin zaraslo. Na treh hektarjih imava travnike, preostalo pa njivice. Da sva območje počistila, sva poklicala na pomoč koze, ki imajo robidovje, ki ga je bilo tukaj največ, najraje. Za to sicer potrebuješ dve ali tri leta. Tako sva najprej postala rejca drobnice, ker sva želela pokrajino ohraniti tako, kot je. Zdaj pa imava tudi že ovce, ki čistijo preostale površine in jih malo seliva navzdol po bregu. Živali so zunaj, ko želijo, in so v staji, ko želijo. Mislim, da so kot v raju.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Ampak na Vidovem bregu pravzaprav pridelujete zelišča.
»Neposredno za domačijo je 30-arska njiva, kjer sem si zamislila neke vrste aromaterapijo z vrtnicami, zelišči in začimbnicami ter dišavnicami. Obiskovalci bodo potem lahko prišli tudi do neke vrste učnega centra za pridelavo, vzgojo in predelavo zelišč. V ta namen sva že prijavila nekaj projektov. Na enem sva uspela, imenovan je Zelišča in mlečni izdelki na Goričkem, vanj sva vključeni dve kmetiji na Goričkem, želimo pa predstavljati lokalno trajnostno oskrbo, kratke verige, lokalne produkte in podobno. Kupcem želimo omogočiti, da pridejo in vidijo, kako je vzgojeno, kako je pridelano in kako predelano. Širši cilj pa je ohranjanje okolja in prilagajanje podnebnim spremembam. Ko sva se lotila njive, sem se odločila, da posadiva meto, meliso, največ pa imava ameriškega slamnika. Vanj sem se zaljubila, ko sem raziskovala njegove lastnosti, fascinira pa me tudi sladki pelin. Zaradi aromaterapije sva dodala sivko in vrtnice ter kar nekaj timijana. Za tega se premalo zavedamo, kako zdravilen je za dihanje, ne le za začinjanje.«
Že kaj izdelujete iz pridelkov?
»Da, prvi je sirup ameriškega slamnika, od čajev pa pripravljam dve mešanici. Prvi je Vidov brejg, to je čaj za dobro voljo, ker so notri meta, posušena jabolka, citronski timijan in ognjič. Drugi čaj pa je Moj mir, vsebuje meliso, sivko, ameriški slamnik, posušene hruške in zlato meliso, ki pomirja. Pridelujem pa tudi ajdov čaj, na kar smo v Prekmurju že malo pozabili. Pomaga pa ljudem, ki imajo težave z ožiljem. Še en nekoliko poseben čaj pridelujem, to je čaj iz sladkega pelina, ki je zadnje čase kar iskan. Odkrili so namreč njegovo zdravilno lastnost, da zdravi malarijo, čisti telo in regenerira celice. Letos pa bom začela izdelovati še hidrolate in eterična olja.«
Bo v vili možno tudi prenočiti?
»Ja, investicijo bomo začeli letos. Najprej bomo tam, kjer je bil hlev, zgradili predelovalni obrat, v vili pa utrdili temelje. V pritličnem delu bosta trgovinica in degustacijski prostor, a to šele prihodnje leto. Kuhinjo želiva ohraniti v starem stilu, zato bomo, kar se bo le dalo, poskusili restavrirati. V zadnji fazi pa imava načrt na podstrešju urediti mogoče tri, štiri sobice. A moj cilj ni, da imam na domačiji trideset gostov. Želim si, da je to zelo ekskluzivno in zelo butično. Da torej tu prespijo tisti, ki bodo prišli v naš revitalizacijski center tako telesa kot duha.«
