Štefan Gyurica: »Pred vsakim dogodkom sem vedno znova vznemirjen«

Fotografija je trenutek, ki ga ujameš v objektiv in se nikoli več ne ponovi. V poslu je zavedanje tega zelo pomembno, saj za tisto, kar si zamudil, ponovitve več ni, pove fotograf Štefan Gyurica. »Zato je to zelo stresno delo, še posebej fotografiranje življenjskih dogodkov, kot so poroke ali slovesnosti v cerkvi. Čeprav sem v tem poklicu že toliko let, sem pred vsakim dogodkom vedno znova vznemirjen. Na vsakega se je treba pripraviti tudi psihično, in če jih je isti dan več, je tudi stres toliko večji.«

Fotografija je podoba zunanjosti in ogledalo notranjosti

Že trideset let je fotografska dejavnost osnova za njegovo obrt in ves ta čas ima poslovne prostore v Kleklovem domu v Črenšovcih. To je znamenita stavba v kraju, v kateri se že devetdeset let dogajajo pomembne upravne, gospodarske, kulturne, politične zadeve in ki je tudi prostor pomembnih osebnih odločitev. K tej vlogi, ki jo ima stavba že vrsto let, se kot spremljevalka dogodkov in ljudi prilega tudi fotografija. »Razmišljali smo tudi o drugih poslovnih prostorih, ki so bili na voljo, vendar upravne zadeve zaradi delovanja krajevnega urada in lokalne zadeve zaradi sedeža občine v tej stavbi nekako sodijo k fotografski dejavnosti,« je povedal sobesednik. Skupna nit so torej potrebe ljudi zaradi urejanja pomembnih življenjskih zadev in dogodkov, in to od rojstva do poroke in smrti, ter spremljanje lokalnih dogodkov. Prav zato Štefan pozna vse sokrajane in zelo veliko ljudi tudi v širši soseščini.
»V tem poklicu spoznaš najrazličnejše ljudi in marsikdaj tudi njihove življenjske zgodbe. Poleg fotografiranja namreč opravljamo tudi dejavnost fotokopiranja in tako ljudje pridejo z najrazličnejšimi dokumenti, predvsem z zdravniškimi, in marsikdo spregovori o tem, kar doživlja. Ker tako slišiš probleme od več ljudi, marsikomu lahko tudi kaj svetuješ. V takšnih trenutkih vidimo, kako smo v resnici povezani. Ja, s temi ljudmi tudi čutiš, sočustvuješ. Profesionalen in zaupanja vreden odnos pa pokažeš tudi s tem, da fotografijo jemlješ kot zelo osebno stvar posameznika, kot del njegove notranjosti,« pove Štefan. Ob fotografiranju domačih ljudi in dogodkov ima v svojem bogatem arhivu fotografij in filmskih posnetkov tudi posnetke s potovanj po svetu, kjer je imel priložnost fotografirati tudi svetovno znane obraze in pomembne državnike.

Stare fotografije preživele tudi vojne

Zbliževanje ljudi s pomočjo fotografije je danes enako pomembno kot pred tridesetimi leti, vse drugo pa se je zelo spremenilo, tako tehnološka plat fotografije kot tudi pogledi nanjo. Mladi veliko manj cenijo dobro fotografijo kot starejši, pove sobesednik, kar je posledica družbenih omrežij in tega, da so telefoni postali tudi fotoaparati. Posnetki so postali blago za polnjenje družbenih omrežij, s tem pa izgubljajo prvinskost. »Fotografije na papirju so se ohranile stoletja ter preživele tudi vojne, fotografije v digitalni obliki pa zelo hitro izginjajo,« pove sobesednik. Stare fotografije pripovedujejo tudi o tem, da so si ljudje ne glede na gmotni položaj zaradi nje oblekli najboljša oblačila, se uredili in nališpali in s tem dogodku ter fotografiji dali velik pomen. Mimobežni posnetki danes tega ne poznajo več.
Da je tako, pa ni kriva sodobna tehnologija, ampak izgubljeni občutek za pomembne trenutke v življenju. Kajti tudi v fotografskem ateljeju je ves proces od nastanka do izdelave fotografije povezan z računalnikom in sama uporaba sodobne tehnologije fotografiji ne jemlje izpovedne moči. »Sodobna tehnologija pa je zelo uporabna tudi za ohranjanje starih fotografij. Marsikdo k nam prinese staro fotografijo, da jo preslikamo in popravimo, če je poškodovana, ter izdelamo kopijo. S sodobno tehnologijo lahko prispevamo tudi k njihovemu ohranjanju,« pove Štefan.

Poklicu se ne piše dobro

Kljub nekaterim spremembam, ki vzbujajo upanje, da se bo odnos do fotografije spremenil, Gyurica fotografskemu poklicu ne pripisuje velikih možnosti za obstoj. Tudi zato, ker se dejavnosti lotevajo ljudje, ki nimajo znanja, pri čemer nekateri njihovi izdelki poklicu niso v ponos, in ker danes za odpiranje te obrti ne potrebuješ nobene izobrazbe. »Na trgu je zato nastala velika nelojalna konkurenca, z dampinškimi cenami pa se delo še dodatno razvrednoti. To pa je realnost še v marsikaterem drugem poklicu. Ljudje danes v veliki meri gledajo samo na ceno in ne na kakovost.

Dejansko pa so to le muhe enodnevnice, saj marsikdo potem v tem poklicu vztraja, dokler mora zaradi prejete subvencije, pravih fotografov pa nas je vse manj,« meni sogovornik.
Štefan Gyurica je ob tem, da je poklicni fotograf, še človek, ki živi polno življenje. Precej časa je bil aktivno vključen v delo za krajevno in lokalno skupnost, je tudi član številnih društev, zadnje česa pa se vse bolj posveča hobijem, ki mu dajejo posebno zadovoljstvo.

Dejansko pa so to le muhe enodnevnice, saj marsikdo potem v tem poklicu vztraja, dokler mora zaradi prejete subvencije, pravih fotografov pa nas je vse manj,« meni sogovornik.
Štefan Gyurica je ob tem, da je poklicni fotograf, še človek, ki živi polno življenje. Precej časa je bil aktivno vključen v delo za krajevno in lokalno skupnost, je tudi član številnih društev, zadnje česa pa se vse bolj posveča hobijem, ki mu dajejo posebno zadovoljstvo. Zadnje, česar se je lotil, je čebelarstvo, dolga leta je tudi vinogradnik, zdaj pa je skupaj z ženo Marinko še pridelovalec in predelovalec sivke. To je ženina zamisel, pove Štefan, in v želji, da se tega lotita, sta najprej obiskala Provanso v Franciji. Pred tremi leti sta zasadila prvih deset arov sivke na zemlji, ki je zaradi proda manj primerna za druge kulture, ko pa bo zasajen celoten nasad, se bo sivka, katere pridelava je tudi zelo ekološka, razprostirala na pol hektarja. Žetev letošnje sivke in prikaz destilacije bodo imeli 29. junija. Štefan in Marinka namreč sivko tudi sama destilirata in tako pridobivata eterično olje ter cvetno vodico, seme pa sušita za dišavnico. Število izdelkov iz sivke bosta še povečala, tudi s pridobivanjem sivkinega medu. »Da vse to zmoreš, moraš imeti voljo do dela, v njem najti smisel in zadovoljstvo ter slediti neki viziji. Pomembno pa je tudi, da so za to navdušeni tudi drugi člani družine. Brez tega ne bi šlo. Na pomoč pa priskočijo tudi prijatelji, in ker smo vsi radi v dobri družbi, se po opravljenem delu dan pogosto konča v vinski kleti,« še pove Štefan.