Tanja Belec je veterinarka, ki svoj poklic opravlja 14 let. V tem času, pove, se je pogled lastnikov na svoje ljubljenčke spremenil. »Nekateri lastniki vidijo svoje živali kot otroke oziroma njihove nadomestke. Če rečem recimo psu 'pojdi k mamici, pojdi k očetu', vidim, da večini lastnikov to zelo ugaja. Tega nisem govorila, dokler nisem za to slišala na nekem spletnem seminarju. Kakšen lastnik me sicer ob tem opozori, da to ni otrok, ampak žival, a velika večina je navdušena. To je že ena od sprememb,« eno od izkušenj iz veterinarske ambulante opiše Belčeva. Opaža tudi, da se veliko lastnikov poistoveti s svojim ljubljenčkom in prenaša svoje potrebe na žival. »Pes ima drugačne potrebe od nas, zanj je npr. pomembno, da ga peljemo na sprehod in ga fizično ter psihično utrudimo, medtem ko lastniki mislijo, da jim je všeč, če ležijo na kavču ali nosijo razna oblačila, pričeske in podobno. Velikokrat recimo pripeljejo pse na striženje krempljev, kar je nepotrebno, če se pes dovolj giblje, saj si jih sam zbrusi. Videla sem že tudi nalakirane kremplje, kar so sicer verjetno storili otroci med igro, toda tudi njih je treba poučiti, kako se s psom primerno ravna.«
Redno jih strižejo, oblačijo ...
Tudi na striženje vozijo lastniki svoje pse vse pogosteje. Če so nekoč enkrat do dvakrat letno pripeljali na striženje tiste pse, ki so imeli težave z zavozlano dlako, torej iz zdravstvenih razlogov, si danes nekateri že vnaprej, na dva meseca, rezervirajo termine, da ima pes ves čas enako pričesko. »Želijo si torej, da pes ustreza nekim estetskim standardom.« Kar se tiče oblačenja psov, za to po mnenju Tanje Belec ni potrebe, če je pes ves čas zunaj. »Psom, ki so zunaj, se dlaka prilagodi, drugače pa je seveda s kakšnimi pritlikavimi pasmami, ki so navajene biti po 23 ur v hiši. Navadno jih res zebe, ampak če ni neke hude zime in nizkih temperatur, se psom med aktivnostjo, sprehodom mišice dovolj segrejejo, da jih ne zebe. Tako da oblačenje je smiselno morda le pri izredno nizkih temperaturah ali pa če je dlaka po striženju čisto kratka.«
Poleg novih navad je z globalizacijo vse več tudi novih pasem psov in mačk, ki jih nekoč v našem okolju nismo poznali, veliko je recimo pasemskih mačk, ki tudi veliko stanejo, in drugih eksotičnih živali. Z novimi pasmami pridejo tudi nove bolezni, značilne za posamezno pasmo, zato se morajo veterinarji stalno izobraževati. »Mačke, ki stanejo tudi po 1000 evrov, imajo ljudje navadno v hiši že zaradi njihove vrednosti. Naravno okolje mačke pa je, da lovi, zato so veliko bolj kot psi podvržene stresu, če so notri. To kažejo na različne načine, tudi tako, da se polulajo zunaj mačjih stranišč. Čeprav lastniki pogosto pomislijo, da je z mačko kaj narobe, nam te le sporočajo, da niso zadovoljne,« opozori Tanja Belec, ki je tudi sicer do zapiranja živali v stanovanja zadržana. »Oziroma je odvisno od tega, koliko gibanja jim omogoči lastnik. Za stanovanje so primernejše kvečjemu manjše pasme psov, ki ne potrebujejo veliko gibanja, je pa res, da so manjši psi tudi veliko bolj v stresu oziroma veliko bolj trpijo ob odsotnosti lastnika.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Umrla je novinarka Manca Košir
V 77. letu starosti je umrla novinarka in publicistka Manca Košir, so za STA potrdili v krogu njene družine. Bila je izredna profesorica na ljubljanski fakulteti za družbene vede in avtorica številnih poljudnoznanstvenih, strokovnih in znanstvenih člankov ter številnih knjig.
Na trgu je tudi vse več izdelkov za hišne ljubljenčke, od šamponov, priboljškov, oblačil in drugega. Z rastjo trga pa je tako kot pri izdelkih za ljudi tudi med temi veliko takšnih, ki niso ustrezni. »Sploh pri zdravstvenih težavah sama odsvetujem kupovanje izdelkov po spletu, ker če ne poznamo vzroka bolezni, morda uporaba nekega izdelka ni varna. Zato je dobro, da se lastniki posvetujejo z nami ali veterinarskimi tehniki oziroma v lekarni,« meni Tanja Belec.
Kot so se spremenile navade okrog skrbi za hišne ljubljenčke, so danes drugačna tudi njihova imena. Kot opaža sogovornica, jih je veliko poimenovanih po filmskih igralcih in pevcih. Tradicionalna pasja imena ostajajo pri večjih psih, poleg tega se za ta imena pogosteje odločajo starejši, medtem ko mlajše generacije posegajo po raznih, predvsem tujih imenih. Tako je recimo spoznala mačka Joeyja, ki je ime dobil po liku iz serije Prijatelji, saj naj bi imela enaka značaja, pri njej je bil že tudi Jacques in drugi ljubljenčki z zanimivimi imeni. Kot še opaža Belčeva, so lastniki tudi s finančnega vidika pripravljeni več odšteti, ko gre za zdravje in skrb za njihove ljubljenčke. »Svoje so zagotovo naredila socialna omrežja. Težko je postaviti neko razumno mejo pri tem, ker če trendom čisto nič ne slediš, si spet čuden. Še vedno pa zagovarjam, da so na prvem mestu potrebe živali, to so potrebe po hrani, gibanju in zdravstveni negi. Če se lastnik ne more vzdržati in svojemu psu ali mački vsake toliko kupi neko stvar, najsi bo obleka ali kaj drugega, po mojem mnenju ni toliko škodljivo za žival. Pomembno je ohraniti zdrav razum in ne pretiravati. Vsako pretiravanje namreč vodi v neke posledice.«
Narava je naredila tako, kot mora biti
S premikom človekovega dojemanja psa od čuvaja hiše ali pomočnika pri lovu do člana družine so se med drugim pojavili tudi pasji saloni. Pred desetletjem v naši regiji ni bilo še skoraj nobenega, v zadnjih letih pa se jih tudi pri nas odpira vse več. Nuša Barbič vodi salon Pasja radost v Bakovcih že sedem let. Ko ga je odpirala, sta bili poleg nje v Murski Soboti uradno še dve pasji frizerki, zdaj jih je zaradi vse večjega povpraševanja vse več. »To kaže na to, da so lastniki psov o njihovi skrbi bolje ozaveščeni, še danes pa veliko ljudi ne ve, da pasji frizer sploh obstaja,« pove Barbičeva. Pasji frizerji včasih niso bili potrebni, ker so bile živali zunaj. Če so se smukale v grmu, so si tam npr. počesale dlako, s tem ko smo živali prinesli v hiše, pa se je pojavila potreba po tem, da jih negujemo mi.
Nega psa manjše rasti traja približno dve uri. Najprej pri vsakem preveri zajedavce, sledijo kopanje, sušenje, česanje, striženje, čiščenje ušes in krajšanje krempljev. Vsaka pasma zahteva različno pogosto nego, zato se je pred nakupom psa, poudarja sogovornica, dobro pozanimati o značilnostih posamezne pasme. Prvi obisk je najtežji za psa in pasjega frizerja, zato je pomembno, da delamo z njimi potrpežljivo in nežno, da nam začnejo zaupati. Barbičeva opaža, da se po kakšni uri v salonu sprostijo in da je vsak naslednji obisk bolj prijeten za oba, doda še, da so večji psi bolj potrpežljivi. »Menim, da se psi, če so urejeni, počutijo bolje. Če se valjajo po tleh, imajo v dlaki dosti prahu in umazanije. V dlaki najdem vejice, pa tudi polže in kakšne stvari, ki ne spadajo tja in so lahko nevarne.« Psom odpada dlaka glede na zunanje vplive, tj. glede na svetlobo in toploto, če pa je pes v stanovanju, ne doživi tega naravnega ritma, zato je potem oteženo tudi načrtovanje nege. »Kožuh ima svojo funkcijo. Tako ni dobro, da se dolgodlaki psi brijejo, ker nimajo poddlake, ki bi jih varovala. Narava je naredila vse tako, kot mora biti, mi smo tisti, ki preveč posegamo v to.«
Sliši tudi, da kakšni psi ne gredo iz stanovanja ali da se niti ne približajo drugim psom, kar je po njenem mnenju narobe. »Pes potrebuje družbo sebi enakih, socializacijo in gibanje v naravi,« poudari. Glede fenomena nošenja psov v torbicah (nekateri jih celo vozijo v vozičkih) in oblačenja nima nič proti. Če je psu to všeč, je to v redu, dokler ne škodujemo psu. Psi so pozimi zunaj aktivni in samo kratek čas, zato jih naj ne bi zeblo. Če trepetajo, to ni nujno posledica mraza, mogoče bi se radi izognili sprehodu v hladnem vremenu. Psi so dobri igralci. »Socialna omrežja so prinesla tudi praznovanje pasjih rojstnih dnevov s tortami in nastavljanje daril pod jelko. Če mu lastniki privoščijo tortico pekarne Pasja radost, ima ljubljenček od tega samo uravnotežen in zdrav obrok, veselje pa ostane lastniku,« meni sogovornica, ki tudi sama opaža, da se veliko mladih ljudi odloča za psa kot nadomestek za otroke.
Kar se tiče imen psov, se marsikdaj sreča tudi s kakšnim, ki nosi človeško ime. Tako je bil pri njej že Jaka, pa Zala, Beno, Timi …, med najbolj nenavadna imena pa sodi Žömi. Veliko psov, opaža, ima imena tudi po risanih junakih, kot sta Shrek ali Bron iz risanke Tačke na patrulji. »Pes se na ime navadi, je pa neko priporočilo, da naj bi imel kratko ime s poudarkom. Nesmiselno je dajati kakšna dolga, zapletena imena,« še meni Barbičeva.
Pasja imena pogosto iz klicnih oblik človeških imen
Da so psi pomemben del človekovega življenja, priča tudi podatek, da bo o njih 4. oktobra, na dan živali, pri založbi ZRC Sazu izšla prav posebna knjiga oziroma slovar – Imena slovenskih psov. Avtor je priznani slovenski jezikoslovec, etimolog Marko Snoj. Poleg slovarskega dela so v knjigi še poglavja, ki govorijo o izrazu pes in njegovi besedni družini, o sopomenkah in tvorjenkah. Eno od poglavij se posveča stalnim besednim zvezam in frazemom, vključno s pregovori, ki imajo sestavino pes ali kako njegovo sopomenko. »Tu je veliko zares zanimivega: zakaj rečemo pasji dnevi, kaj so pasje bombice, pasja radost, od kod naziranje o pasjem življenju, zakaj nam kuzla v rit skače, ko se nam kam mudi itd. Tudi pregovori o psu so nadvse povedni, npr. 'če hočeš koga imenovati pes, najprej pomisli, ali je tega vreden',« pove Snoj. V knjigi sta še poglavji o psu v slovenski prozi 1860–1980, ki ga je prispeval Tone Smolej, ter poglavje o psu v slovenski folklori, katerega avtorica je Marjetka Golež Kaučič. Temu sledi poglavje o sporazumevanju med psom in človekom, se pravi opis pasjih jezikov in tistega dela človeškega, ki je bistven za sporazumevanje s psi. »Za sporazumevanje z živalmi poleg čebljanja uporabljamo skoraj samo medmete ali medmetno uporabljene besede ali besedne zveze. Samo psi, ki so človeku najbližji, razumejo tudi prgišče členkov, kot so ja, ne, še in hej. V knjigi pišem še o tem, kakšna so bila pasja imena v preteklosti: od starega Egipta prek Indije, antične Grčije in Italije do srednjeveških Keltov in Germanov ter končno tudi na naša tla. O tem, kakšna so bila pasja imena v preteklih stoletjih pri nas, vemo zelo malo,« pojasni Snoj, ki doda, da je bilo prvo pasje ime pri nas zapisano šele v 17. stoletju, do konca 19. stoletja pa se mu jih je posrečilo zbrati samo 46.
Najstarejše znano pasje ime sploh je egipčansko Abutiju izpred leta 2280 pred našim štetjem, najstarejše pri nas pa je Harambaša iz leta okrog 1666. »Kar pa se tiče novih imen, je tu na delu globalizacija. Psom vse pogosteje dajemo tudi človeška imena, in sicer zato, ker jih imamo za družinske člane. Pri nas je sicer ogromno imen, ki so klicne oblike krstnih ali rojstnih imen, zlasti tujih. Iz Marije recimo izhajajo Meri, Maša, Mija, iz Elizabete pa Sisi, Beti, Liza … Stvar sicer ni tako nova, že pred več kot petdesetimi leti so bili Bobiji, kar je angleško klicno ime za Roberta, samo da se je danes to bolj razmahnilo. Precej pogosta so tudi poimenovanja po zvezdnikih ali literarnih in filmskih junakih, kot je Tarzan,« pojasni sogovornik.
Vloga psa se je skozi zgodovino resda precej spremenila, v bistvu pa še vedno temelji na bolj ali manj prilagojenih prvinskih nagonih, kot sta lovski in teritorialni. Pač pa ljudje dokaj hitro spreminjamo svoj pogled na pse, meni Snoj. Kako se je spremenil v zadnjega pol stoletja, vidimo iz razlik med slovarskimi opisi pasjih besed v prvi izdaji SSKJ in najnovejšimi v eSSKJ, ki so bili narejeni lani. Po razlagi iz leta 1997 je pes domača žival za čuvanje doma, za lov, po najnovejši pa domača žival z ostrimi zobmi, ki laja in se goji za družbo, varovanje lastnine, lov.
Najpogostejše pasje ime v Sloveniji je Reks s 4176 nosilci, sledijo mu Medo, Pika, Luna, Piki, Maks, Tara, Bela, Neli in Lili s 1780, če se omejimo na prvih deset. Vseh pasjih imen pri nas je bilo v času zajema podatkov 12.815, od teh jih je bilo 6950 enkratnih. Petdeset nosilcev ali več pa ima samo 532 imen, na katera sliši 149.395 psov, tj. 67,3 odstotka vseh.
Pomembno je, da ima ime pomen
Pri poimenovanju tako človeka kot živali je po Snojevih besedah pomembno, da ima ime pomen. »Meni je všeč, če vem, kaj govorim, zato imam rad imena, katerih pomen mi je znan, po možnosti iz svojega jezika. Če je psu ime npr. Piko ali Medo ali pa Luna, Tačka ali Miša, si pod temi besedami lahko kaj predstavljam, če pa mu je ime Lu ali Ajša, take predstave nimam. Če hočem izvedeti za njihov pomen, moram poseči po knjigi Imena slovenskih psov. Tam bom izvedel, da Lu izvira iz angleške klicne oblike prvotno starovisokonemškega rojstnega in krstnega imena Hlodwig, katerega občni pomen je 'slaven v boju'. In da ime Ajša izvira iz arabskega ženskega rojstnega imena s prvotnim pomenom 'živa',« razloži sogovornik, ki doda, da ko dajemo psu ime, se moramo zavedati, da bo ta beseda v naslednjih desetih do petnajstih letih ena najpogosteje izgovorjenih v družini. »Predvsem starogrški kinologi so poudarjali, naj ima pes kratko in jasno ime, s katerim ga lahko pokličemo, in naj nekaj pomeni. Iz imena naj odsevajo pasje vrline, npr. hitrost, gibčnost ali ljubkost. Taka imena so pri nas npr. Blisk, Švrk, Tačka.« Kot zanimivost izpostavimo še, da frazemi »kot pes« (živeti slabo kot pes, biti pokopan kot pes …) pomenijo nekaj »zelo, v veliki meri slabega«.
»Kajti tudi največji pasjeljubec ne bo rekel, da je deklica zala kot pes. Edini frazem s pozitivno konotacijo je zvest kot pes,« eno od spoznanj navede Snoj. O današnjem človekovem dojemanju psov pa meni: »Naš odnos do vseh živih bitij vključno s sočlovekom mora temeljiti na spoštovanju. Spoštovanje rodi željo po spoznavanju drugega bitja in njegovih potreb, to pa omogoča, da te potrebe zadovoljimo. Ne gre samo za primerno hrano, nego in oskrbo, tudi če to vključuje striženje (nekatere pse je pač treba redno striči), topla ali nepremočljiva oblačila (nekatere pasme niso prilagojene za naše podnebne razmere), gre tudi za to, da pes (ali kaka druga žival, za katero smo odgovorni) živi družabno in čustveno življenje, ki mu ga narekuje njegov genski ustroj. Ob skrbi za telesne potrebe moramo poskrbeti zlasti za njegovo šolanje ali vsaj socializacijo. Pes, ki bo pomirjen s svojo okolico, ki bo s sprehodov prihajal izpolnjen in izpraznjen, bo zadovoljen pes. Upravičeno bo spoštoval svojega človeka in človek bo imel z njim veselje – to pa je menda glavno, kar se pričakuje v odnosu med človekom in njegovim pasjim družabnikom.«