Valerija in Srečko Cer iz Črešnjevec si svojega vsakdana ne predstavljata brez piljenja, brušenja in sestavljanja lesa. Izdelujeta razne izdelke, od večjih do manjših, od dekorativnih do uporabnih. »Mož je enkrat na obisku videl lesen klopotec, h kateremu je bila pritrjena buteljka. Bil mu je tako všeč, da je dobil idejo, da bo tudi sam to izdelal. Res se je lotil in izdelki so počasi začeli nastajati.« Ob klopotcu še mlini na veter, solnice, vozi, hranilniki, vodnjaki, lovske preže, obešala za ključe in drugi, čez čas sta se lotila še otroških igrač. »V začetku so bili traktorji, vlakci, gasilska ter policijska vozila le dekorativni izdelki, potem pa smo jih dali oceniti, pridobili sprva certifikat Art & Craft, potem pa še certifikat za varno igračo,« povesta. Igrače so primerne za otroke od desetih mesecev, prav nanje sta najbolj ponosna in pravita, da podobnih nista zasledila še nikjer in ker je zasnova njuna.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pred vrati so prvomajski prazniki. To so napotki za kurjenje kresov
Pripravila jih je Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje.
Večina iz smreke
Večina izdelkov je narejenih iz smrekovega lesa, ker je ta lažji za oblikovanje, v manjši meri uporabljata še bukovega in hrastovega. Nabavljata večinoma odpadni les, navadno v enem od radgonskih podjetij, ga reciklirata in mu vdihneta novo življenje. Pod načrte se podpisuje Srečko. Njegov prvi izdelek so bila lesena korita za rože, potem pa se je lotil še drugih projektov. Zamisli si sprva skicira, nato pa tako dolgo ustvarja, da dobi izdelek takšno podobo, kot si jo je zamislil. »Nov izdelek skoraj nikoli ne uspe v prvo, zato je treba biti vztrajen,« pove Srečko. Ko so načrti pravi, si les pripravita, izrežeta dele in se lotita sestavljanja. Delo poteka postopoma, predvsem zaradi lepljenja. Ko je denimo traktor sestavljen, se je treba lotiti še barvanja. To nalogo ima Valerija. Sprva uporabi temeljno barvo, ko se ta posuši in pobrusi, sledijo še trije nanosi. Po barvanju na traktor še riše, na primer luči, okna, potem pa ga še spolira z lakom na vodni osnovi. Pri tem pove, da so otroške igrače lahko tudi v naravni različici, torej brez barve, sicer pa izbirata barve, kot so znamke traktorjev v resnici.
Njune lesene spominke boste našli predvsem na sejmih. S stojnicami sta prisotna vse od Lendave do Primorske. »Raje imava osebni stik s kupci, saj je lažje, če stranka vidi izdelek, ga prime v roke, občuti les. Sicer sva v preteklosti imela izdelke tudi v nekaterih trgovinah, ampak eni niso bili dobri plačniki, v drugih se po mojem mnenju niso dovolj trudili, da bi znali izdelek ponuditi. Tako sedaj prevladuje prodaja na stojnicah, pa tudi na domu,« pravi Valerija. Na ročno ustvarjanje sta zelo navezana, zato se dela lotevata vsak dan. Pa tudi zato, ker s tem zagotovita, da so izdelki vseskozi v zalogi in pripravljeni za sejme. V tem času je teh po intenzivnem decembru manj, sezona se bo spet začela marca.
Iskreni odzivi
Cerova sta ponudbo pred kratkim obogatila z lesenimi otroškimi pručkami in stolčki, ki jih Valerija krasi z različnimi motivi. »Izbrala sem servietno tehniko, pri kateri izrežem del serviete, nanesem na stolček ter premažem z lakom,« opiše in doda, da je to tehniko začela uporabljati pri stojalih za prtičke. Imata načrte za nove izdelke, prav tako za igrače, a pravita, da so stroški za pridobitev certifikata varna igrača visoki, postopki pa dolgotrajni. »Ne zdi se nama prav, da imamo rokodelci, ki vse naredimo ročno, enake stroške kot tovarne, kjer izdelki nastanejo v krajšem času in v proizvodnji,« zamišljeno dodata. V prihodnje si želita obiskati tudi sejme v sosednjih državah.
Valerija pravi, da je navezana na vse izdelke, še posebej pa so ji pri srcu traktorji, ki jih največ izdelata in tudi največ prodata. »Vsak izdelek ceniva, saj sva ga naredila sama, obenem pa se trudiva, da se ohrani kulturna dediščina.« Veliko jima pomenijo iskreni odzivi otrok, ko prejmejo igračo, saj se jih veliko začne z njimi igrati že na sejmu. Povesta, da se je njun traktor že znašel tudi na Novi Zelandiji. Vesela sta, ko kupci prepoznajo vložen trud in čas, po drugi strani pa se zavedata, da so ljudje vse prevečkrat usmerjeni na ceno in vedno pogledujejo k cenejšemu. »Najin izdelek ne more biti tako poceni, kot je leseni vlakec v trgovini, saj je v izdelavo vloženega veliko truda in ročnega dela,« poudarita in dodata, da je zato toliko lepše, ko izdelke kupijo tisti, ki znajo taka dela ceniti in jim dajejo vrednost.
