»To je trinajst nežnih impresij, kot so ženska duša, njena požrtvovalnost, skrb, naklonjenost, ohranjanje in vzdrževanje harmonije odnosov v svojih krogih, je v spremni besedi zapisala Klaudija Sedar ter dodala, da v njih avtorica predstavlja ženske kroge kot odnose v različnih situacijah. Glavne junakinje vseh zgodb so ženske, v bolj intimnih avtorica pripoveduje v prvi osebi, v preostalih, prav tako sporočilno močnih, pa ženske dobijo imena. Knjiga je izšla pri založbi Volosov hram, uredil jo je Robert Titan Felix.
Prva zgodba Koprnenje je nostalgija o mladostnem prijateljstvu, Mirku, s katerim imata skupne spomine, prijetne in tragične, kot je trenutek, ko je kruta usoda vzela mladega Vilija. Po mnogih letih se spet srečata, bežno srečanje, po katerem je hrepenela leta, glavni junakinji prinese uteho in koprnenje dobi stvarnejšo, jasnejšo smer. Hkrati je to zgodba o spominjanju, priljubljeni igri ljudi poznih let, ki lahko postane nevarna, če se v njej pomeri več oseb.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Pripoved Oddani plodovi odpira manj znane, a presunljivo resnične in tragične zgodbe o zdomkah v Franciji. Je zgodba o materah, lahko bi rekli prekmurskih lepih Vidah in njihovih zatajenih nezakonskih otrocih, o tem, da so dojenčke dale od sebe in nadaljevale delo v tujini ali se iz tujine vrnile domov, otroke pa pustile tam, tudi v sirotišnicah. Kasneje so si ustvarile nove družine, zamolčana bolečina, ki je postarala njihova srca, pa ni popustila do konca življenja. Mnoge so s svojo veliko skrivnostjo umrle, nekatere pa so se srečale s svojimi otroki, ko so se ti odločili poiskati mater.
Ganljiva je pripoved Smrt nešče prijti, ki tankočutno govori o življenju v domovih za starejše in iskrenem občutenju ljudi, ki vedo, da se jim čas izteka. Glavna junakinja obiskuje teto, ki si dom deli s sostanovalkama Vilmo in Margo.
Vilma si vsak dan želi, da ne bi učakala jutra, Marga nikoli ne govori o smrti, teti pa so kapi vzele spomin in moči in se nič več ne sprašuje, zakaj je bog ne vzame k sebi.
Med srečanji, ki potekajo v predvidljivem ritmu, prej neznane ženske postanejo zaveznice zoper ravnodušnost sveta, ki se vali mimo doma in pušča ob strani ostanke pričakovanj, kakor lepo zapiše avtorica. O ljubih, ki so odšli, govorita tudi zgodba Midve in še bolj osebna Molitvenik, kjer se čuti slutnja smrti. Avtorica tudi iskreno prizna, kako dolgo traja, da se po slovesu od ljubega človeka stiša žalost, ki jo nadomesti globok občutek hvaležnosti usodi, ker nam je namenila dragocenega sopotnika.
Ivanka Klopčič Casar je tudi svetovna popotnica, a njene zgodbe s potovanj, kot sta Mokra pustolovščina in Spotoma še silvestrovanje, ne govorijo toliko o lepotah in čudesih sveta, ampak o globinah spoznanj in čarih doživetij, ki jih popotovanja v druge kraje in med druge kulture prinesejo. Zato, pravi, kdor ljubi natančen urnik, naj ne hodi od doma, televizija mu z lepotami sveta postreže v domačem naslanjaču.
So pa tudi zgodbe, taki sta Selitve in V primežu bližnjih, ki pokažejo, kot je zapisala Sedarjeva, kako tanka je lahko meja med bližino in razhajanjem. Vezi z nam najbližjimi in družinami nas povezujejo, po drugi strani pa nas znajo čustveno izčrpavati. Kratka zgodba Pospravljanje nas spomni, koliko stvari si v življenju nakopičimo, kako zlahka nekatere zavržemo, a so take, kot so voščilnice, pisma, fotografije, razglednice, ki imajo za nas sentimentalno vrednost in jih skrbno čuvamo.
Zgodbe, ki vzbujajo spomine, ki postarane duše vračajo v dobo nemirnih iskanj in strastnih doživetij.
V knjigi so v glavnih vlogah ženske, sorodnice, prijateljice, znanke ali naključne sopotnice, ki jih usoda včasih združuje, včasih ločuje in spet povezuje v kroge. V tiste krivulje, kot pravi Sedarjeva, ki jih v krog sklepajo ženske, ki znajo biti zaveznice, da bi skupaj lažje hodile skozi življenje in bi jim bilo lepše v svetlih trenutkih življenja ter lažje in manj boleče v temnih časih. Vsaka ima nekaj teh svojih krogov in gotovo jih po svoje rišejo tudi moški.
