Večer je poimenovala Grče nežnosti, saj je želela v naslovu združiti podobe iz narave, ki se pogosto pojavljajo v njenih pesmih, s slutnjo tveganja, ki jo prinaša razgaljanje lastne nežnosti v odnosih z drugimi. Sama se še ne doživlja kot pesnica, saj ji, kot pravi, manjka pesniške kilometrine in podobnih izkušenj. Prve pesmi je zapisala že leta 2005 in jih izdala v drobni knjižici. »To so bili majhni začetki,« pravi. V nadaljnjih letih se je pisanju pesmi posvečala manj, a v zadnjem času pesmi vendarle zapuščajo predal in skušajo oživeti tudi za druge ljudi. Večinoma piše ob večerih, pesnjenje ji pomeni neke vrste poskus razumevanja sebe. V želji, da bi izstopila iz cone udobja, se je na svoj rojstni dan odločila premagati negotovost in se predstaviti v domačem okolju.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Na slavnostni akademiji nagradili šole, učence in dijake ter mentorje
Murskosoboški regionalni center Zveza za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS) je v sklopu festivala Inovativnosti, Znanosti in Ustvarjalnosti mladih (IZUM) pripravil slavnostno akademijo. Na njej so podelili priznanja učencem in dijakom za državno tekmovanje iz znanja logike, osnovnim in srednjim šolam so podelili statuse raziskovalnih šol, prav tako so nagradili šole, ki so se najbolj izkazale z razstavljenimi izdelki, ter mentorje.
Ob pripravi dogodka se je obrnila na trinajst umetnikov, da bi njeno poezijo pretvorili v pestro vizualno pokrajino čutenj. Osrednja tema so podobe narave in odnosov, ki so hkrati vir ugodja in bolečine. Likovna dela ponazarjajo pestrost interpretacije izhodiščnih besedil, s čimer poudarja individualnost doživljajskega sveta vsakega od nas in hkrati opozarja na skupno izhodišče, ki je pogoj za vezi med ljudmi. Likovna dela so ustvarili Dana Štrucelj, Deja Hauptman, Eva Žula, Ines Mulec, Jana Štrakl, Jasemine Piercy, Leonora Švagan, Nana Irgolič, Petja Kolenko, Saša Bezjak, Špela Šedivy in Vesna Kitthiya. Glasbeno je poezijo interpretirala Malala Tina Rakotorahalahy Serban.
Piše tudi prozo, a meni, da ima premalo kondicije za razvoj zgodbe, zato ji je poezija ljubša. »Če se ne doživljam kot pesnica, se še manj kot pisateljica proze.« Teme, ki se zrcalijo v njenih pesmih, so povezane predvsem z vprašanji lastnega umeščanja v svet, vznemirljivosti intimnih vezi ter moči narave, ki jo potrebujemo bolj kot ona nas. Narava ji je še bližje v zadnjem letu, ko po vrnitvi iz Ljubljane ponovno živi v domačem kraju ob Muri. »Veliko pa se v pesmih posvečam tudi tesnobi in bolečini, ki sta večji del vseh nas.«
Pesem potrebuje svoj čas
Škofova svet poezije zelo ceni. »Nisem si upala posegati v ta svet, ker se mi je zdel preveč dragocen, a zdaj sem bolj pogumna in korakam v to smer,« pove. Za ustvarjanje pesmi potrebuje umirjenost in predvsem čas. Po grobi zasnovi, zapisani v beležko, pesmi prepiše na računalnik in potem sledijo še prebiranja in popravljanja. »Le redka pesem potrebuje malo posega. Prebiranja in popravljanja lahko gredo v nedogled,« priznava. Kot mlada umetnica se ukvarja tudi z lončarstvom, a ga trenutno nekoliko zapostavlja. »Obema je skupno to, da je potrebna vaja, ob kateri vidiš razvoj in ti prinese napredek. Lončarstvo te nauči predvsem potrpežljivosti.« Nikoli se ne omejuje z vnaprej zastavljenim ciljem glede končnega izdelka. Podobno je tudi z drugim v življenju, saj pravi, da nima načrtov, ima pa želje.
Zakaj pisati poezijo? »Zase in da ko prideš do točke, da si jo pripravljen deliti z drugimi, nekomu drugemu ni treba iti skozi isto gonjo občutkov in raziskovanja, da pride do podobnega uvida,« pojasni in doda, da je oseba, ki govori skozi njeno poezijo, izgubljena, krhka, ranljiva, zelo negotova, hkrati pa se uči ljubiti svojo ranljivost in ostaja vedoželjna.