Če lahko za koga povemo, da je strasten ljubitelj konj, je to gotovo Uroš Potočnik. Po izobrazbi strojnik že od malih nog odrašča s temi plemenitimi živalmi, prvo je k njihovi hiši v Dolnjih Slavečih pripeljal oče že nekaj mesecev po njegovem rojstvu. »Ko sem bil star pol leta, me je oče prvič posadil na konja in od takrat sem, kadar koli sem zagledal konja, moral biti takoj zraven. Vsak dan so me morali peljati v hlev, tudi če je oče prišel iz službe recimo ob desetih zvečer,« pripoveduje. Pri hiši sta bila na začetku dva konja, največ jih je bilo šest. Ko je bil dovolj star za jahanje, je vedno več časa preživljal v sedlu. »Oče pa vedno manj, čeprav je on pripeljal prvega konja, tako da sem moral jaz njega siliti, da greva jahat,« pove v smehu.
Ko je šel na svoje, živi v Nuskovi, je s sabo peljal dva konja. Nato je prišel še eden, pa drugi in tretji, danes jih imata s partnerico Katjo Plavec, ki prihaja iz Ormoža, kar petnajst. Paseta jih na več pašnikih, saj je parcela ob hiši premajhna za vse, konji namreč potrebujejo veliko prostora za gibanje. »Nimam rad, da so zaprti, ampak da so zunaj, v naravi,« pravi Uroš, ki ima največ dela s konji zvečer, ko je na vrsti čiščenje.
Na teren le z izpitom
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Konji se čistijo vsak dan, ker jih tudi vsak dan jahajo. Pred skoraj tremi leti je Uroš uredil ranč, poimenoval ga je Ranč svobode, kjer zainteresiranim omogoča jahanje. »Pogosto so me prosili, če lahko pridejo otroci jahat konje, in ker v naših koncih teh možnosti ni, otrok, ki jih veselijo konji, pa je veliko, sem se odločil, da poskusim z rančem,« pove in doda, da gre za veliko investicijo.
Na ranču ponuja možnost jahanja, največ zanimanja za to pa je med otroki. Ne gre torej za šolo jahanja, kot pravi, pa z veseljem vsakemu pomaga in ga nauči, kar zna. V maneži lahko jaha vsakdo, tudi če tega ni počel še nikoli prej, na ranču imajo zato tudi možnost izposoje opreme – čelade, škornjev, ščitnikov in drugega. »Za jahanje na terenu, ki je meni osebno tudi najljubše, pa moraš imeti neko znanje, zato gremo na teren samo s tistimi, ki mi pokažejo, da imajo opravljen izpit za jahača,« pove Uroš. Veliko jih je sicer takih, ki izpit imajo, a terena niso vajeni, ker jahajo v manežah. »V tem primeru se prilagodimo, jahamo počasi in vedno v kolonah. Konji so načeloma pridni, zato ni težav. Določeno znanje pa je nujno, saj je v naravi veliko stvari, ki lahko zmotijo tako jahača kot konja, prav tako konj čuti, če se bojiš,« pojasni in doda, da nikogar ne pusti samega s konjem na teren, ampak gre vedno zraven. »Poznam namreč veliko primerov, ko se jahači do konj ne obnašajo najlepše. Zame pa je konj kot človek, saj čuti isto, kot čutimo mi.«
Pogoj za jahanje na terenu je torej izpit za jahača, koliko časa potrebuje, da ta izpit opravi, pa je odvisno od vsakega posameznika. Nekaterim za neko stopnjo znanja lahko zadostujeta že dve uri, spet drugi potrebuje za isto stvar deset ur. »Zame izpit ni bil problem, ker sem že od malih nog na konjih, zato sem za oba izpita, jahač 1 in jahač 2, potreboval skupaj le štiri ure.« Poleg praktičnega znanja jahanja je za izpit treba poznati tudi teorijo.
Niso vsi konji za vse
Izpit je pogoj tudi za pridobitev licenc in udeležbo na tekmovanjih. Uroš in Katja sta pred dvema letoma začela tekmovati v enduranceu. Gre za jahanje na razdalje ali distančno jahanje, tekmovalne dolžine se začnejo pri 40 kilometrih, najdaljša razdalja pa je 160 kilometrov. Teče se v krogih, njihovo število je odvisno od razdalje, ki jo tečeš. Pred tekmovanjem morajo konji opraviti veterinarski pregled, prav tako po vsakem odtečenem krogu. »Po vsakem krogu mora konj spustiti utrip, nato sledi pregled. Konj ne sme biti poškodovan ali dehidriran, skratka z njim mora biti vse dobro. Nato sledi premor nekje med 40 in 50 minutami, če je zelo vroče, se lahko premor tudi podaljša, nato greš v naslednji krog. Zmaga tisti, ki pride prvi na cilj,« opišeta Uroš in Katja. Uspeh je torej v veliki meri odvisen od pripravljenosti konja, kajti če recimo eden spusti utrip po dveh minutah, drugi pa šele po desetih, gre lahko prvi osem minut prej v naslednji krog. Če konj ni v kondiciji, ne spusti utripa in te diskvalificirajo.
Oba s svojima konjema, Uroš z Aronom, Katja z Azro, dosegata zelo dobre rezultate in zasedata najvišja mesta (Uroš je uspešen tudi v spretnostnem jahanju). Letos sta bila na treh tekmah, na prvi je bila Katja z Azro na prvem mestu, na zadnji v Garčinu pa je Uroš z Aronom slavil na 63 kilometrov. To leto načrtujeta še udeležbo na tekmi na 80 kilometrov, sicer pa tekmujeta večinoma v Sloveniji in na Hrvaškem, lani sta bila tudi v Avstriji, v prihodnje pa se želita udeležiti še kakšne tekme na Slovaškem in v Italiji. Vsak konj mora po tekmovanju imeti nekaj dni premora do naslednjega tekmovanja. Če tekmuje na 40 kilometrov, mora imeti recimo dva tedna obveznega premora. »Ta šport je zelo veterinarsko podprt, kar je odlično,« meni Katja.
Zaradi služb imata včasih premalo časa za trening, pravita, pa tudi finančno gre za enega dražjih športov. »Do 100 kilometrov namreč ni velikih nagrad, na daljših razdaljah pa so tekmovanja na svetovni ravni, kar pomeni, da so veterinarski pregledi še veliko bolj strogi, veliko več je tekmovalcev, tudi čez sto, kar pomeni večjo konkurenco, je pa tudi več sponzorjev, zato so tudi nagrade veliko večje.« Za napredovanje na naslednjo stopnjo moraš pravilno oddelati dve tekmi na nižji stopnji. Npr. če želiš tekmovati na 80 kilometrov, moraš pravilno opraviti dve tekmi zapovrstjo na 60 kilometrov. Če si vmes diskvalificiran, moraš začeti znova.
V Sloveniji je najbolj priljubljena in tudi najbolj razvita disciplina preskakovanje ovir. »Ta disciplina je zanimiva predvsem za gledalce, saj tekmovanje poteka v maneži in lahko ves čas spremljajo dogajanje. Endurance pa za gledalce morda ni toliko zanimiv, ker te vidijo le, ko prideš in ko greš v naslednji krog, je pa zato toliko lepše za nas, tekmovalce. Iz avta namreč nikoli ne vidiš vsega tega, kar vidiš med jahanjem v naravi,« pove Uroš, ki svojih konj nikoli ne sili k teku. Če na tekmi vidi, da konj ne zmore več, odjaha z njim do konca v njegovem tempu. Če na ta način paziš na konja, ga lahko tudi dlje časa jahaš, s slabim ravnanjem pa ga lahko že v enem letu uničiš. »Če si s konjem na 'ti', lahko hitro ugotoviš, za kaj je primeren – eni radi tečejo, drugi se raje sprehajajo po maneži, teh konj ne maram siliti k teku. Prav zato imava toliko konj, ker z enimi tekmujeva, drugi nama vozijo kočijo, s katero kdaj popeljeva koga za rojstni dan ali ob poroki, tretji so raje v maneži. Niso vsi konji za vse,« pove Uroš.
Terapevtsko jahanje in penzion
Kako velika je njegova ljubezen do konj, priča tudi dejstvo, da kljub številnim poškodbam zaradi padcev ali brc nikoli ni pomislil, da tega ne bi več počel. »Ko sem bil star deset let, sem zaradi brce konja skoraj ostal brez očesa. Tudi zdaj me med urejanjem kopit kdaj brcnejo, mi stopijo na nogo, velikokrat sem tudi padel s konja. Kar koli se mi je zgodilo, čeprav tudi po dva tedna nisem mogel hoditi in včasih zvečer med prhanjem že napol spim od utrujenosti, nikoli nisem izgubil volje za ukvarjanje s konji. Če nimaš veselja do tega dela, je prenaporno. Ob sebi pa potrebuješ tudi nekoga, ki te pri tem podpira in ima te živali prav tako rad, saj ukvarjanje s konji prinaša veliko odrekanja,« pove Uroš.
Načrtov in želja za naprej jima s Katjo ne zmanjka. V prihodnosti želita kupiti parcelo, kjer bi lahko vse imela na enem mestu, tam bi rada uredila tudi prenočišča, saj, kot opaža Uroš, ljudje vse bolj iščejo kraje za oddih, kjer se lahko otroci ukvarjajo z živalmi. Druga želja je, da bi ponujala terapevtsko jahanje. Katja je namreč fizioterapevtka in ima že opravljene nekatere tečaje za tovrstno delo. Konjem, ki niso več primerni za delo ali so poškodovani, bi v prihodnosti rada ponudila penzion. »Če mi konj služi 20 let ali več, torej kakor dolgo je zdrav, ga ne želim dati usmrtiti zgolj zato, ker je star. To se mi ne zdi pošteno do njih. Prav je, da uživajo v svojem življenju do konca.«
Kar se tiče tekmovanj, pa si Uroš želi, da bi kakšno tekmo organizirali tudi na Goričkem, vendar to zahteva veliko organizacije in dela, zato bi se bilo smiselno povezati s kakšnim društvom. Predvsem pa si želita, povesta za konec, da bi vsaj eden od njiju lahko delal samo s konji in se s tem preživljal. Tako bi tudi lažje uresničila vse načrte.