vestnik

(Urška Matjašec iz Velike Britanije) Živeti na Otoku

Urška Matjašec, 8. 4. 2021
aleš cipot
Urška Matjašec
Popularno

Če bi mi kdo pred leti rekel, da bom nekoč doktorska študentka računalništva na Univerzi v Cambridgeu, mu ne bi verjela.

To je kraj, kjer so svojčas študirali veliki umi, kot so sir Isaac Newton, Charles Darwin, Alan Turing, Rosalind Franklin in Stephen Hawking. Sploh pa si ne bi mislila, da se bom selila na drug konec Evrope sredi pandemije. Pa vendar sem lani oktobra spakirala kovček in z letalom odpotovala v Veliko Britanijo, v mestece, ki se po velikosti lahko primerja z Mariborom. Kot še nikoli prej sem to pot opravila z masko na obrazu. Po dvournem poletu ter nekaj urah vožnje z vlakom in taksijem sem skoraj opolnoči končno prispela v Cambridge. Nekaj dni pred mojim odhodom je Slovenija pristala na rdečem seznamu držav, kar je zame pomenilo obvezno dvotedensko izolacijo po prihodu. V nasprotju s pričakovanji je ta čas kar odletel in začetno vznemirjenje se je spremenilo v vsakdanjo rutino.

Po prestani karanteni je bil polurni sprehod do fakultete več kot dobrodošel in kar hitro sem se navadila na sveža jutra in angleške deževne dni. Na žalost pa je delo v pisarni trajalo le dva meseca. Sredi decembra se mi je pridružil partner, ki je imel še bolj napeto potovanje kot jaz dva meseca prej, saj je ujel eno izmed zadnjih letal, ki so še letela v Veliko Britanijo. Čez nekaj dni so namreč evropske države zaradi pojava novega angleškega seva koronavirusa začele množično odpovedovati polete v Veliko Britanijo. Po njegovem prihodu sva se morala oba izolirati, zato sva bila v karanteni skoraj do novega leta in – odkrito povedano – preživela najbolj neobičajne božične praznike do sedaj. Sledil je pomemben mejnik – novo leto – ne le za naju, ampak za vsakega, ki želi v naslednjih letih živeti na Otoku. Brexit je namreč prinesel kar nekaj sprememb in izzivov, a naj bo to tema za drugič.

Rast novih primerov okužbe je v začetku januarja povzročila popolno zaprtje Velike Britanije. Od takrat delam izključno od doma in se še vedno navajam na to, da je za vsak kratek pogovor s sodelavci treba organizirati spletni sestanek. Kar olajša delo od doma, je, da tako univerza kot fakulteta dasta ogromno poudarka na naše mentalno zdravje. Poleg akademskih aktivnosti redno organizirata predavanja ter delavnice za obvladovanje stresnih situacij in meditacijo. S pomočjo tedenskih spletnih športnih aktivnosti, kot so telovadba z vajami za moč, joga in pilates, spodbujata ohranjanje fizičnega zdravja. Spodbudo in oporo dobivam z vseh koncev in krajev, kar zelo cenim. Poleg tega imam tudi dobro akademsko podporo. Na tedenski ravni imam sestanek z mentorico, s katero debatirava o tekočem delu in morebitnih problemih, na katere sem naletela. Vedno me zna napotiti na pravo osebo, ki se ukvarja s področjem, o katerem imam vprašanja. Na oddelku, kjer delam, imamo ogromno bistrih ljudi z vseh področij, ki so zmeraj pripravljeni pomagati, in zdi se mi, da se lahko vedno obrnem na koga.

Kot doktorska študentka nimam klasičnih predavanj, ampak so moji dnevi zapolnjeni s prebiranjem znanstvenih člankov, načrtovanjem ter izvajanjem eksperimentov in pisanjem programske kode. Šolski sistem je takšen, da v prvem letu študija raziskujem temo, ki me zanima, in iščem t. i. luknjo v znanju. Po domače povedano, na izbranem področju želim najti nekaj, kar še ne obstaja, in nato raziskati, kako bi se to dalo implementirati. Ali je sploh smiselno in izvedljivo, kar želim narediti? Ali obstaja že kaj podobnega? Zakaj obstoječe rešitve niso dovolj dobre? Kako jih lahko izboljšam? Takšna in podobna vprašanja krojijo moje misli zadnjega pol leta. Občutek imam, da čas mineva ekstremno hitro, in dejansko sta za mano že dve tretjini prvega študijskega leta.

Ne le to, že več kot eno leto sobivamo s koronavirusom. Kako daleč se zdijo časi, ko smo lahko brezskrbno šli po nakupih in se družili. Kdo bi si mislil, da se lahko življenje tako hitro obrne na glavo. Naenkrat potovanje po Evropi ni več tako preprosto, kot je bilo včasih, ko te je od doma ločil le kratek polet. Sama, tako kot vsi, upam na čimprejšnje izboljšanje situacije in se veselim dne, ko se bom lahko brezskrbno vrnila v svoj domači kraj.

urska matjasec pismo-iz-tujine