Nana Irgolič iz Gornje Radgone že od malega rada ustvarja. Po gimnaziji se je zato odločila za študij likovne pedagogike na pedagoški fakulteti v Mariboru, kjer je, kot pove, pridobila kompetence na različnih področjih in tako lažje odkrivala, kaj natančno jo zanima. »V zadnjem letniku magisterija smo pri slikarstvu lahko sami izbrali, kaj želimo ustvariti. Želela sem razbiti monotonost s čopiči, platnom in barvami, zato sem se odločila za ustvarjanje s tekstilom. Zmeraj so me zanimale teksture, sem človek, ki se hoče vsega dotakniti, tudi slik v galerijah (smeh). Zanima pa me tudi šivanje in tako je nastala moja prva šivana slika,« pove Irgoličeva, ki je svojo ustvarjalnost spremenila v podjetniško idejo, in tako je nastala Naná. Poleg šivanih slik ustvarja še vezenine na tekstilu, njena prva je nastala na Švedskem, ko je bila na obisku pri bratu. »Na začetku mi je bilo vseeno, kakšna je podlaga, na katero vezem, zdaj pa pazim tudi na to, da je material kakovosten, naraven oziroma okolju prijazen.«
Ker ji je všeč izražanje s pomočjo oblačil, je že v času študija razmišljala, kako bi modo vključila v svoj ustvarjalni proces. Med raziskovanjem tega področja je ugotovila, kako hude posledice pušča hitra moda v okolju in kaj vse je v njenem ozadju, zato tako pri oblačenju kot pri delu prisega na trajnost. »To ne pomeni, da imam le nekaj kosov oblačil. Moja omara jih je polna, a že kakšnih pet let ne kupujem v trgovinah s hitro modo, temveč oblačila najdem v second hand trgovinah, na izmenjevalnicah ali si jih izmenjam s sestro in prijateljicami.« Oblačila za dodelavo kupuje tudi v vintage trgovinah, kakšen kos ji pošljejo ali ga naroči sama, ko kaj potrebuje, torej od njih odkupi, potem pa oblačila dodela. »Pošiljajo mi tudi poškodovane kose, ker moj namen ni samo, da oblačila polepšam, ampak da jih tudi popravim, če je kje kaj strgano ali ima packo.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Po soboških ulicah se vozi avtomobil, odet v praznične lučke. Ste ga opazili?
Lastnik avtomobila pravi, da želi z lučkami slediti novodobnim trendom.
Ustvarja tako po navdihu kot po naročilu in prav zadnje, pravi, bi rada spodbudila, saj ima vsak od nas doma kos oblačila, ki mu je ljub in se je morda poškodoval, s predelavo pa bi ga spet lahko oblekel. »Na ta način začnejo ljudje tudi bolj skrbeti za svoja oblačila. Kot rada poudari moja mama, moramo imeti do vseh stvari neki odnos, ker nam to energijo tudi vračajo. Osebno mi je zato recimo neprijetno na tla vreči kos oblačila, ker je to nekaj, kar daš nase in te na neki način predstavlja, zato ni prav, da leži na tleh.«
Številna sodelovanja
Čas, ki ga porabi za vezenino, je odvisen od želja strank oziroma velikosti vezenine. Čisto majhna je lahko končana v 15 ali 30 minutah, če pa veze na primer ves ovratnik, ji lahko to vzame tudi pet ur. »Verjamem, da si je ob pogledu na končni izdelek težko predstavljati, da to lahko vzame toliko časa, ampak v ozadju so podrobnosti, kot je napeljevanje niti v iglo, včasih se kaj zavozla ipd. Vsak šiv je ročno narejen, čeprav bi šlo tudi s strojem, ampak mi je ta del v bistvu najljubši – da vzorec, ki si ga zamisliš, narediš s svojimi rokami. Tako stvar veliko bolj ceniš.«
Trajnostno razmišljanje o modi je v tujini že veliko bolj uveljavljeno kot v Sloveniji, zato s svojimi izdelki meri na tuji trg. Svoje podjetje razvija počasi in se veliko povezuje z drugimi ustvarjalci, ker je oseba, ki rada dela različne stvari, pravi. Za seboj ima sicer že kar nekaj projektov s slovenskimi ustvarjalci in podjetji. Eno njenih prvih sodelovanj je bilo z glasbenikoma Zalo in Gašperjem, ki sta Slovenijo leta 2019 zastopala na izboru za pesem Evrovizije. Skupaj s svojim albumom sta leta 2020 izdala kolekcijo oblačil. »Moja naloga je bila, da sem v second hand trgovinah našla deset puloverjev in nanje izvezla njun logotip. Takoj, ko so prišli na trg, sta jih tudi prodala,« pove Irgoličeva, ki je sodelovala tudi z mlado ilustratorko Aljo Horvat – z vezeninami je popravila puloverje iz njene kolekcije, ki so bili poškodovani –, trenutno pa sodeluje še z zavodom Knof iz Krškega, ki se ukvarja z renovacijo starega pohištva, kjer pomaga razvijati nove ideje, kaj narediti z odpadnim ali odvečnim tekstilom. Skupaj so ustvarili tudi srajce z vezeninami, ki jih bo odnesla s seboj na festival trajnostne mode (The conscious festival), ki bo ravno ta konec tedna v Parizu.
Po izkušnje v prestolnico mode
Zgodba o Parizu pa sega že na začetek tega leta. Irgoličeva se je namreč med januarjem in junijem v okviru projekta Podjetno nad izzive (PONI) Pomurje udeležila izmenjave mladih podjetnikov v Parizu. »Namen izmenjave je bil, da najdeš podjetnika, ki dela na tvojem področju in ti lahko da znanje o podjetništvu, da se potem lažje odločiš, ali boš šel v to. Gre v bistvu za izmenjavo znanj. Zame je to bil kar podvig, čeprav je v Parizu že veliko znamk in trgovin, ki se ukvarjajo s trajnostno modo. Zatikalo se je pri jeziku, saj ne govorim francosko. Nato pa sem s pomočjo facebooka prišla do podjetja 3rd man, ki ga vodita Slovenki. S Špelo Lenarčič sva se srečali v Ljubljani, hitro sva se ujeli in me je povabila v Pariz.« Gre za agencijo, ki vodi kampanje za znane znamke, kot sta Dior in Chaumet. Ne ukvarjajo se neposredno s trajnostno modo, a sta Nana in Špela našli skupno točko v ljubezni do vintage stvari. Tako je bila njena naloga med drugim ta, da je po pariških vintage trgovinah iskala kose oblačil, ki si jih je Špela zamislila, popravljala pa je tudi oblačila, ki so jih v agenciji že imeli. Izkušnja je bila zelo dobra in ostajajo v dobrih odnosih, prav zato se je konec septembra vrnila v Pariz, kjer se je med drugim udeležila že omenjenega festivala.
Izmenjevalnice oblačil dobro obiskane
Trajnostno razmišljanje o modi spodbuja tudi prek zavoda Rastišče, ki ga vodi od leta 2020 in katerega namen je z ozaveščanjem o možnih alternativnih življenjskih praksah širiti trajnostne ideje po Pomurju. Že nekaj časa v Gornji Radgoni organizirajo izmenjevalnice oblačil, ki so zelo dobro obiskane, sodelovali pa so tudi že na izmenjevalnicah v Murski Soboti, Ljutomeru, Mariboru in Hrastovcu. Na izmenjevalnice pridejo tako tisti, ki si nakup oblačil težje privoščijo, kot tudi modni navdušenci vseh generacij, sama pa, pravi Irgoličeva, najde tam veliko vintage kosov, ki jih drugod težje dobi.
Kot likovna pedagoginja rada dela tudi z otroki. Tako že dve leti v poletnem času organizira ustvarjalno-izobraževalne delavnice, v naslednjem mesecu pa se ji obeta tudi projektno sodelovanje z OŠ Gornja Radgona. V prihodnosti načrtuje izvajanje individualnih delavnic za otroke, a to so trenutno še dolgoročni načrti. Trenutno najbolj svež pa je projekt s podjetjem Radgonske gorice, ki je nedavno pridobilo okoljski znak Zeleni ključ, ki velja za enega vodilnih trajnostnih znakov po vsem svetu. S še eno domačo umetnico Anito Škrlec bosta uporabili različne odpadne materiale, ki nastanejo bodisi med delom v vinogradu bodisi med izlitjem zadnje kapljice iz steklenice penine. Te bosta reciklirali in izdelali prav posebno umetnino. Kakšna bo, je še skrivnost.
