Ste raper, znan po tem, da se izražate v radgonščini. Ste narečje domačega kraja izbrali zaradi pristnosti?
»Definitivno zaradi tega, ker vsi slovenski raperji ustvarjajo v svojih narečjih. Ni pa bilo vedno tako. Ko sem začel, nisem imel vzornikov, ki bi se na ta način izražali v tem narečju. Takrat sem predvsem pogledoval proti tujim izvajalcev, od slovenskih mogoče le proti Klemnu Klemnu, Ali Enu, Dandroughu iz Maribora. Tako sem v začetku oponašal njihova narečja. Po radgonsko pa sem se začel izražati šele, ko sem postal nekoliko starejši in sem se več naučil o jeziku in glasbi nasploh. Takrat mi je postalo jasno, da ni pristno, če se ne izražam v svojem narečju. Ker rap je vseeno ulična glasba, v kateri operiraš s pogovornim jezikom. Ko sem preklopil v svoje narečje, sem začutil, da je moja glasba postala avtentična.«
Ste se nad to glasbeno zvrstjo navdušili že v otroštvu?
»Ja, v zgodnjih najstniških letih. Od strica sem dobil škatlo, v kateri je bilo veliko ameriških rap albumov. Glasba mi je bila vedno blizu, še pred rapom pa sem poslušal tisto, kar se je vrtelo na MTV-jevem programu Viva. Sčasoma se je pojavil Eminem in z njim sem se poistovetil. Mali človek iz disfunkcionalne družine, ki se je boril za preživetje. V tistem času sta se moja starša ločila, zato sem imel neko posebno povezavo z njim. Hkrati sem v tistem obdobju začel poslušati slovenski rap in prve slovenske 'plate' so me zelo inspirirale in me spodbudile k ustvarjanju. Ko sem bil star 12 let, sem napisal prve komade, in še imam shranjene tudi prve posnetke.«
Kako ste potem nadaljevali in prišli do sem, kjer ste sedaj?
»Naj kot zanimivost izpostavim, da sem odkril spletne forume, ki so neka specifika moje generacije. Obstajali so raperski forumi in tam smo po spletu dobili vse informacije, kaj poslušati. Bilo je nekaj, čemur se je reklo domače poslušanje. Podobno kot domače branje v šoli, vendar si imel tam naštete številne albume, ki jih moraš poslušati, če želiš biti pravi raper. Na forumih so se dogajali tudi raperski dvoboji oziroma 'online battli'. Osebe, s katero si se 'spopadel', sploh nisi poznal, videl si le njeno sličico in ime. Na ta način smo pilili veščine pisanja in rapanja, delali so se posnetki in te smo pošiljali tudi na kakšna tekmovanja. V času srednje šole sem potem spoznal ekipo Rap Virus, to so bili raperji iz Maribora in Ptuja. Ko sem jih slišal rapati v štajerskem narečju, sem si rekel, bom pa jaz po radgonsko. Začel sem, vendar so se mi smejali, in takrat mi je bilo zelo neprijetno. Prav zato sem začel oponašati njihov način izražanja in potreboval sem nekaj časa, da sem se vrnil h koreninam. Leta 2009 sem izdal kratko ploščo, potem pa sem pustil rap, se začel učiti kitaro in poskusil s kantavtorstvom. Tisti čas sem tudi prevajal, bral, študiral prevodoslovje in se zaposlil s stvarmi, ki so sorodne, ker imajo vse opravka z jezikom.«
Potem je sledilo nekaj premora.
»Res je, deset let potem nisem ničesar javno objavljal. Ves čas sem v bistvu iskal nekoga, ki bi imel tehnično znanje, opremo in vse, kar potrebuješ za konkreten izdelek. Pred tem sem vedno snemal na neavtorsko glasbo s spleta. Kar mi je bilo škoda, ker so teksti postajali vedno boljši, rapal sem vedno boljše. Stvari sem zato hranil in čakal na primerno ekipo, ki bi mi pomagala narediti resen album, ki ga zdaj zaključujem.«
Ustvarjate sedaj produkcijo s svojo ekipo?
»Nekaj delam sam, produciram tudi inštrumentale, veliko pa mi pomaga Vid Turica, ki mojo glasbo producira v 80. odstotkih. Snemamo v njegovem Basement Studiu. Zraven je tudi Žan Hauptman, ki poje back vokale, dela klaviaturske vložke, zaigra kakšno melodijo.«
V besedilih obdelujete kompleksne družbene teme, ste tudi kritični do aktualnega stanja, politike. Inspiracijo verjetno črpate iz vsakdanjega življenja, tudi iz osebnih izkušenj.
»Opazujem vse, kar se dogaja okoli mene. Ne vem točno, kaj se dogaja v moji glavi, vendar nekako procesiram stvari in potem spišem besedilo. Včasih se silim suhoparno pisati, vendar tisto, kar me najbolj razburi in vznemiri, najbolj vpliva na nastanek besedila. Usedem se, začnem tipati in besedilo se spiše. Črpam pa navdih iz osebnih izkušenj, vsakdanjega življenja, knjig, filmov, glasbe. Vse, kar vsrkam vase, predelam in vlečem asociacije med različnimi tematikami.«
Vaši komadi so bili v javnosti dobro sprejeti, med drugim tudi izbrani za popevko tedna na Valu 2020.
»To me je zelo presenetilo. Najprej smo objavili pesem z naslovom Nesen in me je bilo kar malo strah. Skrbelo me je, da bo napačno razumljena. Kajti v skladbi v prvi osebi rapam o tem, da nisem fašist in še o čem politično nekorektnem. Od desničarjev sem potem dobil dosti komentarjev v smislu, končno eden, ki pove tako, kot je, ker sploh niso razumeli, da mislim ravno obratno. Zagrizeni levičarji pa so mi pisali, da sem rasist …
Zanimivo pa je, da je Val 202 z obema rokama pograbil komad. Sam ga nisem poslal na radijske postaje, ker sploh nisem vedel, kakšen je postopek. Potem pa je klical Andrej Karoli, ki se je nekako dokopal do moje telefonske številke, in prosil, če mu lahko pošljem komad, da bi ga vrteli na radiu. To sem si štel v posebno čast. Tudi sicer me je medijski odziv presenetil.«
Omenili ste, da zaključujete prvi album. Kdaj ga lahko vaši poslušalci pričakujejo?
»Če bo šlo vse po sreči, bo izšel prvi vikend septembra. To je tudi moj največji cilj zaenkrat, saj grem vedno korak po korak. Lahko še povem, da bom izdal prihodnji mesec nov spot, potem pa jih bo sledilo še nekaj.«
Nedavno ste se vrnili z dopusta. Ste si nabrali nove ideje za glasbeno ustvarjanje?
»Med dopustom sem veliko bral in pisal. Vsekakor se je nekaj materiala nabralo, imam veliko novih vtisov, spoznal sem nove ljudi in v 17 dneh nabral kup izkušenj. Zagotovo bo kaj nastalo, ampak gre za proces. Ne hitim, ampak si vzamem čas, meljem, spreminjam. Čez kakšno leto bodo morda ti komadi aktualni. Tudi tisti, ki zdaj prihajajo, so stari več let, čeprav zvenijo aktualno. Pišem pa tudi roman in ga bom morda kdaj izdal. V njem se ukvarjam s svobodno voljo.«
Imate svoj najljubši verz iz skladb?
»'Kar gre izven okvira, treba v sliko zabiti, zato so v šoli kreativna deca hitro na piki'. Tega se zdaj spomnim, ker smo v zadnjem intervjuju s tem začeli, saj se je dijakom najbolj vtisnil v spomin. Aja, pa mogoče bi izpostavil tudi, 'še sosedova Mičika bi rada šla v Maroko', ker sem se ravno vrnil iz Fuerteventure in smo čez Maroko leteli (smeh).«
Bi za konec z našimi bralci delili še kakšno anekdoto iz dosedanje kariere?
»Spomnim se, ko sem leta 2009 šel na 'rap battle' v Ljubljano. V prvem krogu sem naleten na bivšega državnega prvaka, na raperja Unknowna. Bil sem star 17 let in prvič pred tako številčno publiko, klub K4 je bil nabito poln, jaz pa z ogromno tremo. Sredi dvoboja me je Unknowm užalil, potem pa v zaodrju opazil Zlatka in pokazal nanj. 'Kje si Zlatko, ne bi me zbila, če bi rapala oba prot men', mu je rekel. Zlatko se je razjezil, uletel na oder, mi vzel mikrofon in se začel dreti. Jaz sem tam stal kot prikovan. To je bil velik šok, toda moral sem se začeti dvobojevati in začel svoj nastop v freestylu. Na koncu sem celo zmagal po podaljšku. Čeprav moram zdaj retroperspektivno priznati, da je bil Unknown dosti boljši in je bila sodniška odločitev kriva za to, da sem se uvrstil naprej. Sem pa pozneje klavrno končal, saj je N'toko v finalu izjavil, da je videl najslabši polfinale vseh časov. Karma se je hitro obrnila.«