Leto je spet naokrog, čar prazničnih luči počasi ugaša, pred nami so novi izzivi. Na tem mestu bi se spodobilo zapisati nekaj spodbudnih besed, a zdi se, da premisleki ob koncu starega in začetku novega leta hitro preidejo v neke klišeje o tem, da bo v novem letu vse drugače. Postali bomo boljša različica sebe, jedli bomo bolj zdravo in več telovadili, uresničili bomo cilje, ki jih prelagamo že desetletje, prebrali bomo vsaj trideset knjig in se vpisali na tečaj španščine. Malo morgen.* V resnici ne bo tako. V resnici se bomo drugo leto ob tem času skesano ozirali nazaj, da nam vsega tega, kar smo si sveto obljubili, ni uspelo uresničiti. Mogoče nič od tega. Polnozrnati kruh pač ne more biti boljši od vrtanika, še najboljša telovadba ni boljša od pretegovanja na kavču, namesto tridesetih bomo prebrali kvečjemu tri knjige, španščina bo tudi počakala. In tisti veliki cilji? Nič, premaknili jih bomo še za eno leto. Takšen je v večini primerov rezultat novoletnih zaobljub.
Prav zato je skok v novo leto najbolje začeti brez njih in preprosto pustiti času čas oziroma zadihati in iti s tokom. Vsak dan je dober dan za začetek nečesa novega, pa če je to 13. marec. Zato ni nobene potrebe po tem, da 1. januarja navlečemo nase nove pajkice in si kupimo mesečno vstopnico za fitnes. Ne bomo je izkoristili v celoti in potem nam bo žal zapravljenega denarja. Ne polnimo nakupovalnih vozičkov z zelenjavo in sadjem, ki mu ne znamo niti prav izgovoriti imena. Žalostno bo gnilo na pultu, medtem ko bomo kuhali bograč.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
S tem avstrijskim klubom je Steven Juncaj zamenjal Muro
Napadalni vezist Steven Juncaj je novi nogometaš avstrijskega prvoligaša iz Celovca. Šestindvajsetletni Američan je v zimskem prestopnem roku brez odškodnine zapustil Muro, s Korošci pa je podpisal pogodbo za sezono in pol, poroča avstrijska tiskovna agencija Apa.
Treba je biti preprosto realen in iskren do sebe. Kaj v resnici lahko izboljšamo in koliko, čemu smo se pripravljeni odpovedati za ta in oni rezultat, konec koncev tudi, kateri od teh ciljev se sploh sklada z našim življenjskim slogom. Če obveznosti končamo šele pozno zvečer, pač nimamo časa skuhati zdravega obroka za naslednji dan (z vstajanjem ob štirih zjutraj pa si naredimo kvečjemu medvedjo uslugo). Če nam je pomembno, da si po službi oddahnemo in preprosto samo ležimo pred televizijo, pač ni realno, da bomo ob popoldnevih obiskovali neki tečaj. Prej ko si priznamo te stvari, lažje nam bo in manj bomo na koncu razočarani.
Zavedam se, da ta zapis nima možnosti priti med peterico najboljših motivacijskih govorov vseh časov. Morda bi se za začetek novega leta spodobilo kaj boljšega. Morda. Morda pa je za spremembo bolje začeti z nogami trdno na tleh kot s praznimi upi. In morda bo to pripomoglo k temu, da se bomo ob letu osorej ozrli nazaj s ponosom. Da nam je vendarle uspelo nekaj premakniti. Srečno!
*Veš, da.