Za njimi je veliko nastopov, tako v domačem kraju kakor tudi drugod po Sloveniji in v tujini. Sedanji zborovodja je Gorazd Tivadar, predsednik pa Alojz Sraka, ki pravi, da je zbor »dobra zgodba, nekaj, kar ni tako pogosto med ljudmi«. Prvi dirigent, sedaj pevec v zboru Jože Tivadar, se spomni, da se je pred štiridesetimi leti zbralo osem Lipovčanov, med katerimi je bil on najmlajši, ter začelo vaditi ob spremljavi njegove harmonike za predstavitev kraja na nacionalni televiziji. »Pa se je kar dobro slišalo. Moški so imeli lepe glasove. Takrat se je še dosti pelo ob raznih družinskih srečanjih in opravilih, organizirano pa se je običajno pelo ob proščenju in novih mašah. V preteklosti so fantje ob večerih peli po vasi.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
»Dobro bi bilo, da imamo zbor,« si je dejal in si tako uresničil željo, da bi poučeval petje. »Zbral sem note, napovedal vaje in začel učiti. Čez čas nas je bilo dvajset. Lepa zasedba. Moški so se radi učili in smo vadili. Neka posebna energija nas je povezovala.« Udeležili so se različnih revij pevskih zborov in šli na srečanje pevskih zborov v Stični. Večkrat so nastopili na kmetijskem sejmu v Gornji Radgoni, peli pa prav tako, pravi Tivadar, »nosilcem slovenske pomladi«, ko si tega mnogi še niso upali. Ko je zboru predlagal težji program, mu je pomagal zborovodja Tomaž Kuhar. »Od prvih pevcev danes živiva še Mihael Mesarič Miškec in jaz. Mnogi sedanji pevci v zboru pojejo že zelo dolgo. Želim, da se zboru pridružijo še mlajši, ki imajo prav tako lepe glasove, da bo moško petje v Lipovcih še dolgo lepo zvenelo.«
Spomini, shranjeni na treh zgoščenkah
Začetkov se spominja tudi Anton Škafar, ki se je zboru pridružil kmalu po ustanovitvi. »Vesel sem bil, ko me je starejši brat Štefan povabil, da se pridružim lipovskemu zboru. Čez nekaj časa se je pridružil še najmlajši brat Joužek. Moško petje in sploh petje v Lipovcih ima dolgoletno tradicijo. Nekoč smo peli doma, tudi na proščenju ob petrovem so se vedno zbrali pevci in pevke in ubrano zapeli. Vse do sedemdesetih let je bila navada, da so fantje in starejši moški zapeli ob pomladnih in poletnih večerih, običajno kar na štirih krajih v Lipovcih: na Pinkavi, Gornjem koncu, Trataj in v Čreti.«
Gorazd Tivadar je dodal, da se je v več kot dvajsetih letih, odkar je zborovodja, nabralo veliko lepih spominov. »Kar nekaj teh spominov imamo lepo shranjenih na naših treh zgoščenkah. Gotovo so bila nekaj posebnega potovanja in nastopi v velikih mestih, tudi v Rimu, kjer smo zapeli množici na Trgu sv. Petra vpričo papeža, sedaj že svetega Janeza Pavla II. Pa tudi nastopi po Sloveniji in na avstrijskem Koroškem, v Porabju, Kvarnerskem zalivu, Kranju in drugod.«
V lepem spominu jim je ostal tudi nastop ob 100. obletnici priključitve Prekmurja matični Sloveniji – na povabilo škofa Petra Štumpfa so med mašo za domovino v stolnici v Ljubljani zapeli pesem profesorja Ivana Florjanca na verze Jožefa Klekla st. Kaj je Müra šepetala. »Ampak nekaj posebnega je zapeti doma, pred domačini, pa naj je to proslava v vaškem domu, proščenje poleti, božični večer pri naši vaški kapeli ali nastop na lepem odru beltinske kulturne dvorane. Posebno doživeta so tudi vsakoletna že kar prijateljska srečanja s pevci drugih zborov na območnih revijah pevskih zborov,« poudari Tivadar.
Repertoar zbora obsega predvsem priredbe prekmurskih ljudskih pesmi za moški zbor. »Imamo tudi nekaj skladb, ki so bile napisane posebej za nas avtorjev Jožefa Tivadarja, Andreja Maroše in profesorja Florjanca. Ljudskim pesmim radi dodamo kitico ali dve našega pesnika, člana zbora Franca Cigana Cakija. Radi zapojemo tudi kakšno dalmatinsko pesem. Drugi del repertoarja sestavljajo cerkvene pesmi, ki jih zapojemo pri kakšni maši in vsako leto junija ob prazniku sv. Petra in Pavla,« pravi Tivadar.
Zborovodja je še posebej vesel, če mu idejo za kakšno pesem dajo pevci sami in ko kakšen pevec sam prinese note. »Brez veselja do petja, glasbe, zadovoljstva nad uspelo harmonijo tega ne bi počeli. Glasba in petje nam pomenita sprostitev, hkrati pa je to tudi kratek pobeg iz včasih pustega vsakdana v občutja veselja in žalosti, ki jih z besedami težko opišemo, saj je to k sreči prihranjeno tonom, akordom in verzom glasbe in petja.«