»S čebelarstvom se je pri nas začel ukvarjati že dedek, a je moral, že dva meseca po postavitvi zidanega čebelnjaka, v vojsko. Čebele so šle potem svojo pot, po tistem, ko se je vrnil, pa so se preselili v drugo vas. Njegov zidani čebelnjak pa je ostal,« začne obujati pričevanja svojih prednikov. Danes s sestro in starši živi v hiši prav ob tem čebelnjaku, v katerem zadnjih osem let roji tisoče čebel. Za to je zaslužen njen oče. »Danes imamo okoli dvajset panjev, s tem pa se ukvarjamo ljubiteljsko. To pomirja, hkrati pa delamo nekaj za naravo – delaš in vzameš nazaj«,« pravi. Največ praktičnega znanja ji je dal njen oče, ki je znanje srkal iz knjige Sodobno čebelarstvo iz leta 1958, ki jo je ob deseti obletnici osvoboditve izdala Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani. Veliko znanja pa je pridobil tudi od svojega očeta, od mentorja v čebelarskem društvu in iz revije Slovenski čebelar.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
S ponedeljkom delna zapora te ulice
Pričeli bodo s sanacijskimi deli na kanalizacijskem kolektorju.
Pritegnila jo je apiterapija
Valentino je čebelarstvo še posebej pritegnilo med pisanjem diplome. Takrat je analizirala trg izdelkov dejavnosti čebelarstva v Sloveniji, zdaj pa že končuje magistrski študij ekonomskih in poslovnih ved v Mariboru. »Trenutno še usklajujem temo naloge z mentorico, ker bi rada pisala o čebelarstvu oziroma apiterapiji, vendar je to nepoznana tema profesorjem in jim je težko razumeti, kaj je problem,« pove. Prvo leto študija je preživela v Splitu, na mednarodni izmenjavi. Ker je spremljala spletne strani čebelarske zveze in posameznih društev, je zasledila razpis za četrto medeno kraljico Slovenije. Da se je prijavila, je zaslužna predvsem prijateljica, ki ji je prigovarjala, naj poskusi. Za to izkušnjo ji ni žal, čeprav ji trenutno veliko težav povzroča pomanjkanje časa. »V teh dveh letih sem spoznala veliko ljudi, obiskala številne sejme, še najraje pa sem se družila z otroki v vrtcu. Ti so najbolj preprosti, iskreni in popolnoma presrečni, ko jim prineseš med ali medenjake,« pove. Ogromno sodeluje tudi z mariborsko čebelarsko zvezo, predvsem pri izvajanju delavnic za otroke. »Letos zaradi epidemije sicer nismo naredili veliko. Žal mi je, da so odpadli številni sejmi, še najbolj pa, da niso mogli praznovati svetovnega dneva čebel.«
Rada deli svoje znanje
Opravljen ima osnovni tečaj za čebelarja, pa tudi enoletni tečaj apiterapije. »S čebelarstvom se ukvarjam za svojo dušo. Všeč mi je, da lahko ves čas nabiram novo znanje, saj sem po duši precej radovedna in tudi pristaš tiskane besede na papirju,« pojasni. Trenutno si želi v prvi vrsti zagotoviti stabilnost oziroma službo. »Če želiš postati profesionalni čebelar, moraš najprej zagotoviti sredstva in poskrbeti, da je vse na nekem nivoju,« je prepričana. V domačem zidanem čebelnjaku si želi nekoč urediti sprostitveno sobo za apiterapijo. »Rada svetujem in s svojim znanjem pomagam ljudem, a za zdaj se s čebelarstvom ne bi profesionalno ukvarjala. Tudi glede izvajanja apiterapije nisem prepričana, ker je trenutno tako, da v primeru pojava alergične reakcije nimam pristojnosti, da nekomu dam injekcijo. Trenutno si želim le širiti svoje znanje. Rada se učim in moje mnenje je, da znanje krepi človeka,« še pravi. Glede slovenskih čebelarjev ima zelo dobro mnenje. »Večina naših čebelarjev se s čebelarjenjem ukvarja ljubiteljsko. Če imaš nekaj za hobi, potem to delaš s srcem. Mislim, da imamo mi dobro čebelarsko prakso.«