»Ona ima vedno odštekane ideje,« pove Martin Ficko za svojo Brigito, ki se sicer piše Čufar, a je Fickova že skoraj desetletje. »Sem pa tudi jaz vedno želel delati malo drugače kot drugi, vedno mi je bilo všeč posebno. Od staršev sem prevzel klasično poljedelsko in živinorejsko kmetijo in se odločil, da se preusmerim v sadjarstvo. Oče in mama mi nista nasprotovala. Sem si pa moral sam zaslužiti denar, ki sem ga potem vložil v nore ideje,« pravi Ficko.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Kolesarska legenda Ivan Ferčak, ki na dan prevozi več kot sto kilometrov
Ivan Ferčak iz Gomilice je v nedeljo, 21. aprila, dopolnil 75 let, a bolj kot trajanje njegovega življenjskega potovanja, pri njem prevzame strast do popotovanja po neštetih poteh na kolesu. To počne vsak dan, po šest ur na dan, pri tem v enem zamahu prevozi sto kilometrov in več. Tudi ob slabem vremenu kolesa ne postavi v kot, ampak pedale poganja na kolesarskih valjih v garaži, ob tem pa gleda skozi okno.
Že v srednji šoli je vedel, da bo delal v kmetijstvu, in to na Goričkem. »Sem pa ugotovil, da se poljedelstva tam ne morem iti, ker je preveč gričevnato. Pobrskal sem po zgodovini in ugotovil, da so bili že v času Marije Terezije v Rogašovcih sadovnjaki in vinogradi. Zato se mi je zdelo pametno to ponovno uvesti.« Ker je že v službi sredi vinogradov – kot vinogradnik in sadjar dela na avstrijskem gradu Kapfenstein –, najprej ni želel saditi vinogradov, zato je posadil kutino. »Ves čas delam po načelu, da tega, kar delajo drugi, mi ne bomo delali. Zato sem leta 2000 prvi v Sloveniji zasadil intenzivni nasad kutine.« Posajenih ima 550 dreves, isto leto so zasadili še prvi intenzivni nasad nešplje v Sloveniji. Nato so porušili hleve, da so lahko uredili prostor za predelavo in trgovinico za prodajo na domu.« Najprej so kutino predelovali v žganje, nato tudi v marmelade.
Poleg tega hodi Ficko še v službo. »Nekaj časa je šlo, zdaj pa ni več enostavno. Zadnjih trideset let sem delal tako, da sem se po prihodu iz službe najedel, šel na traktor in do dveh ponoči delal s traktorjem. Ob šestih zjutraj pa sem šel v službo. Zdaj, ko sem malo starejši, ne zmorem več. Ob devetih zvečer mi je že vsega preveč. Dobro, da je zdaj moj sin tako nor, kot sem bil jaz nekoč (nasmeh).« Sin Jaka sicer končuje študij, a tudi zna, pravi Martin, do polnoči delati in iti zjutraj naprej.
Brigita Čufar, ki prav tako prihaja s kmetov, natančneje iz Podgorja pri Gornji Radgoni, je prej delala v zelenjadarstvu, poleg tega je bila še kuharica. Pri Fickovih je združila oboje – delo na kmetiji in svojo veliko ljubezen do kuhanja. Izvira iz Zgornjega Konjišča, v Podgorje pa se je poročila in kot mlada snaha pridelovala in vlagala kumare. Poleg kmetovanja je hodila v službo. »Potem ko sem zjutraj ob štirih vstala in opravila živali v hlevu, sem doma pripravila, kar bom popoldne skuhala, in sem šla v službo.
V Podgorju je rodila sina in hčerko in tam živela ter delala skoraj 30 let. »Z Martinom sva skupaj sedem let, poznava pa se gotovo več kot dvajset. Najina zgodba se je začela z gasilci.« Med najinim klepetom spet vstopi Martin Ficko, ki doda, da je bila vedno proti njemu, k čemur Brigita doda: »Ampak nisva bila tekmovalca, temveč sodnika. Tako sva navezala stike.« Oba sta v novo zvezo pripeljala po dva otroka, ti se odlično razumejo in pomagajo po svojih močeh. Najmlajši izmed štirih otrok, Jaka, je že prevzemnik kmetije in mojster žganjekuhe. Kot pravi Brigita, ljudje vedno znova iščejo malo drugačne stvari in jih tudi radi kupijo. Zato so z osmih različnih okusov marmelad prišli na štiriindvajset. Najnovejša okusa sta bezeg z breskvijo in buča z bučnimi semeni, eden bolj nenavadnih je buča-jabolko z dodatkom ingverja in cimeta.
Zadnja tri leta na mednarodnem ocenjevanju v Gornji Radgoni sadjarstvo Ficko za sadne namaze pobira zlate nagrade. Lani so prejeli tudi veliko zlato medaljo za 100-odstotni naravni sok iz kutine. Poleg sadnih namazov pri njih najdete najmanj deset različnih vrst žganja, ducat različnih likerjev, dve vrsti sadnih sokov in dve vrsti domačega kisa. Vse izdelke lahko dobite v njihovi domači trgovinici v Rogašovcih, pa tudi po številnih prodajalnah ne le v Pomurju, ampak tudi po Sloveniji. Ob vprašanju, katera je njihova najnovejša investicija, Ficko kar zasije. »Imamo nov kotel za žganjekuho, ki je dvakrat večji od dosedanjih, kar tristolitrski. Kupili ga nismo le zato, da bomo hitreje končali, ampak zato, da dvignemo kakovost.« Martin, ki je prav tako mojster žganjekuhe, še pove, da so njihova žganja dobra, a da jih želita s sinom še izboljšati.