Sonce je že izgubilo nekaj svoje moči, ko je septembra leta 1952 v Železih Dverih, enem najlepših delov Prlekije, na svet pokukal Milan Belec. Rodil se je mami Anici in očetu Milanu Belcu, po dveh letih pa je dobil tudi brata Rudija. Milan je osnovnošolske klopi gulil v Ljutomeru, v srednjo šolo pa se je odpravil v Maribor in se izučil za peka. Po končani srednji šoli je dobil službo v Intesu v Ljutomeru, kjer je deset let pekel kruh, nato pa je deset let kruh razvažal naokrog.
Milanova žena Frančka pripoveduje, da sta se prvič srečala v Ljutomeru pri Škrajnarjevih, s tem da je Milanu najprej »padla v oči« njena sestra Vida. »Stali smo v krogu in se 'spomijali', nakar je Milan vprašal, ali lahko kaj piše. Res je prišlo pismo, naslovljeno na mojo sestro, ker si mojega imena pač ni zapomnil. Toda sestra mu ni hotela odpisati, zato sem rekla, da mu bom jaz odpisala. Milan je takrat služil vojsko.« Tako sta si Frančka, ki se je dekliško pisala Sovič in je bila rojena na Moti, in Milan nekaj časa dopisovala, iz tega pa je zrasla ljubezen. Poročila sta se poleti leta 1974.
Nekaj časa sta živela na Milanovi domačiji, nato sta nedaleč stran v Železnih Dverih kupila staro hišo. »Milan je takrat še delal, jaz pa sem začela lepega dne kar v 'toligah' voziti najine stvari tja. Hiša je bila res stara, a smo preživeli,« pove Frančka. Staro hišo sta podrla in počasi začela graditi novo. Leta 1976 se jima je rodil sin Samo, leto kasneje še hčerka Damjana, ki jo kličejo Jana.
Delavnica in izletniška kmetija
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
Nekje okrog leta 1990 je Milan pustil službo in postal samostojni podjetnik. Začel je slikati in risati na keramiko, nato pa je keramiko tudi sam izdeloval in krasil. Najprej je naslikane in poslikane izdelke vozil po trgovinah, nato so ljudje vse to lahko kupili tudi v Železnih Dverih, kjer je živel. Frančka je nekaj let še hodila v službo, bila je trgovka. V hiši nad njima je živela stara gospa, ki jima je, ker je Frančka skrbela zanjo, zapustila hišo. Tako sta imela še eno hišo, ki jo je bilo treba prav tako obnoviti. Počasi, počasi sta jo obnavljala. Milan je kupil še vinograde in tako sta imela še kakšnih sedem tisoč trsov. Dela je bilo toliko, da je tudi Frančka pustila službo. V zgornji hiši sta odprla najprej vinotoč, iz tega sta se razvila izletniška kmetija in atelje, prodajo je imel Milan kar doma.
Ob vsem delu sta bila tako Milan kot Frančka izjemna veseljaka in sta si vedno vzela čas za prijatelje in tudi zase. Predvsem za vožnje s starodobnimi motornimi kolesi, oba sta bila namreč člana Društva za ohranjanje tehnične kulturne dediščine Johanna Janeza Pucha, Milan pa je bil tudi njegov dolgoletni predsednik. Večina ljudi pa ga je poznala zaradi Künštnih Prlekov in po tem, da je bil izjemno nadarjen za šalo in igro; predvsem za norčevanje iz samega sebe in svojih slabosti.
Prleki, taki »künštni«, in Republika Prlekija
Künštni Prleki so se rodili iz sodelovanja Milana in Romana Mariča, ki so ga ljudje poznali kot Pepeka z brega. »Pripravljala sta različne skeče že veliko prej, kot smo ustanovili Künštne Prleke. Milan je bil izjemno družaben in je našel več takih, leta 2008 smo se povezali v društvo. Ogromno zabave in smeha smo doživeli. Pa ne le mi, ampak vsi, ki so nas prihajali gledat in se družit z nami. Jaz sem vedno pripravila malico, pijače seveda nikoli ni manjkalo, ogromno smo hodili po nastopih. Pa snemanja! Več kot dvajset filmov smo posneli. To je bilo res čudovito,« pripoveduje Frančka.
Najprej so ustvarili filme o tem, kako se dela vino, kakšne so »nevole« z moštom, pa na koline niso pozabili, na klopotec, »kožühaje« in »brotvo«, shranjevali pa so jih na devedeje. Danes so vsi dostopni na spletni strani Prlekija on net. Eden zabavnejših je Kalüžaje, snemanja katerega se kot enega najbolj vročih spomni še en član skupine Künštni Prleki Branko Kranjc. Branko in Milan sta se poznala še iz otroštva in sta hodila skupaj v prvi podeželski vrtec v Sloveniji, v Gresovščaku. »Posneli smo film o tem, kako smo zidali bazen. Imeli smo strokovno ekipo in bajalico, pa smo iskali vodo. Našli smo jo v bližini Milanove hiše in začeli kopati. Potem pa smo snemanje prekinili in ga nadaljevali pri ribnikih pri Ljutomeru. Tja sta Milan in Pepek privlekla svojo doma narejeno kremo za sončenje (smeh). Kako je to smrdelo! Onadva pa sta se lepo mazala. Od tam smo šli v Türje, med Cezanjevci in Ljutomerom, v Ščavnici smo se kopali in lovili ribe, snemanje pa smo zaključili v čisto pravih toplicah, kamor smo prišli seveda s harmoniko in pesmijo, s tünko, murkami na kmečki način, oblečeni po starem in naredili pravo žurko,« se Branko smeji. Televizija Idea, ki je vedno snemala Künštne Prleke, je nato z njihovo pomočjo posnela tudi serijo Med Muro in Dravo, gre za enajst malo resnejših filmov, v katerih so predstavili vse občine od Apač do Razkrižja, pa tudi občini Sveti Tomaž in Ormož.
Skupaj so kot Künštni Prleki nasmejali tisoče ljudi, sodelovali pa so tudi pri ustanavljanju Republike Prlekije. Ideja je bila Milanova, uresničevati pa sta jo začela s Ferdinandom Šefom, ki so ga klicali Nandek. Zjutraj sta se sestala in pripravila volitve za predsednika Republike Prlekije. Imela sta skrinjico in ko sta jo zvečer odprla, sta bila notri dva listka in na vsakem glas za enega od njiju. Potem je rekel Nandek: »Ker je ideja tvoja, bodi ti predsednik.« Milan pa: »Ti pa boš minister za čisto vse resorje, da bomo 'prišparali'.« Tako je nastala Republika Prlekija, so pa bili zametki te republike že v skečih, ki sta jih pripravljala Milan in Pepek z brega, pripoveduje Branko. »Jaz sem bil carinik naše Republike Prlekije in pri Milanovi izletniški kmetiji smo imeli mejo, zapornico, ljudje so morali pokazati čisto prave 'pasoše', ki jim jih je poslal Milan, preden so prišli sem,« še pove Branko. Seveda je imela Republika Prlekija tudi svoj grb oziroma ga še vedno ima, tako kot še vedno deluje prleška ambasada v Kranju. Brez Milana seveda ni minilo niti eno pustovanje, Milan je tudi veliko prej, kot sta nastala društvo in republika, vsa leta pripravljal pokop fašenka.
Kljub delu in ob vsem, v kar je bil Milan vključen, si je družina Belec vsako leto vzela čas za dopust na morju. Najprej so hodili v počitniške prikolice, ki jih je imelo Milanovo podjetje, nato so si v Pulju uredili počitniško hišo. Žena Frančka o Milanu pravi, da je bil vesel človek tudi zasebno in ko sta bila sama, vendar ni toliko govoril in bil tako glasen kot v družbi. »Ko je delal v delavnici, je bil rad tiho. Delal je in takrat se nisva ravno veliko pogovarjala.«
Širša Slovenija je Milana Belca poznala tudi kot kmečkega gospodarja v televizijski oddaji Kmetija. Dve sezoni je s svojim znanjem in priljudnostjo navduševal široko televizijsko publiko, imel je že pogodbo za tretjo sezono, toda …
Štirje Milanovi vnuki
Milan se je izjemno razveselil vsakega vnuka posebej, pripoveduje Frančka. Sin ga je z novico, da bo prvič postal dedek, osrečil prav ob praznovanju abrahama, dočakal pa je štiri vnuke. »Sin ima sina in hčerko, hčerka pa hčerko in sina,« se je vedno šalil Milan. Zelo rad se je družil z njimi, jih prevažal s svojimi motornimi kolesi. Blaž, Sara, Maša in Luka so bili mala dedijeva sonca.
Milanu je njegovo veliko srce prenehalo biti v začetku februarja 2016. Veliko, veliko prezgodaj, se strinjajo vsi, ki so ga poznali in tudi vsi, ki so imeli priložnost spoznati ga le bežno. Bil je namreč človek, o katerem prav nihče ni povedal slabe besede. Predvsem pa je bil Prlek z življenjsko energije še za več kot 50 let. A življenje je imelo z njim druge načrte …
