Sobota, 5.30. Ko so bili mnogi po delovnem tednu še v deželi sna, so se na železniški postaji Murska Sobota že začeli zbirati prvi potniki, skupaj pa se jih je nato nabralo skoraj 160, ki so ta dan potovali z nami na Vestnikovem vlaku. Že navsezgodaj se je zaslišala prva viža iz inštrumentov in grl Vinskih bratov, ki so se odločili, da bodo naš izlet – tokrat smo se podali na Štajersko oziroma bolje rečeno v savinjsko regijo – popestrili z glasbo. Vinski bratje so ljudski godci iz Gederovec, ki nastopajo že od leta 2013. »Pobudo za ustanovitev je dal Peter Auguštin, ki je žal že preminil, igra pa sedaj z nami njegov sin Leon. Tako nadaljujemo, kar je Peter začel, in ohranjamo našo domačo ljudsko glasbo,« nam je zaupal Silvo Škodnik. Doda, da so se samoiniciativno odločili, da bodo igrali na Vestnikovem vlaku, ker radi podpirajo domače, »Vestnik pa je itak naš prekmurski 'cajting'«. Ob omenjenih so del skupine še Stanko Mencigar, Pavel Celec, Štefan Gomboc in Nejc Kocjan (zadnja dva sta ta dan manjkala) ter Mirko Kuhar, ki je z nami že potoval pred več leti. »Na vlaku igram prvič, začel pa sem v 6. razredu na veselici, tako da doma sploh niso vedeli. Rekel sem, da se grem k sošolcu učit, potem pa me je videl brat. Drugič, prav tako v 6. razredu, smo igrali pri Gradu, tam pa je bila tudi moja razredničarka z možem, tako da si nekaj časa sploh nisem upal stopiti na oder.« Fantje so tako že od zgodnjega jutra skrbeli za dobro voljo, tudi najmlajši Leon, ki ga je v naslednjih dneh čakal ustni del mature. Pa nič za to, ko ni igral harmonike, je ponovil tudi malo književnosti.
Živahna glasba nas je spremljala tudi na vlaku, ki nas je odložil v knežjem mestu Celje. Najprej smo se v starem mestnem jedru poživili s kavo, potem pa se z avtobusi odpeljali na Celjski grad. Vreme nam je služilo, zato je bil razgled z grajskega obzidja in z vrha Friderikovega stolpa še toliko lepši. Vodniki so nam predstavili zgodovino gradu in ene najbolj znanih rodbin modre krvi, grofov Celjskih, v kleti stolpa smo si ogledali tudi replike mučilnih, sramotilnih in usmrtilnih naprav.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Z Vestnikovim vlakom smo raziskovali Štajersko
Proti Štajerski je v soboto iz Murske Sobote odpeljal Vestnikov vlak. Tako kot v minulih letih smo se Vestnikovci v družbi zvestih bralcev podali na izlet. Tokrat smo pokukali v knežje mesto, kjer smo spoznali zgodovino celjskega gradu, nato je sledila sprostitev ob Velenjskemu jezeru, za piko na i pa še osvežitev v Žalcu, ob fontani piva. Vestnikov vlak ima letos poseben jubilej, saj se je čisto prvi Vestnikov izlet zgodil 29. maja 1973. Razen nekaj izjem, tudi zaradi pandemije, sta vlak ali avtobus vsako leto odpeljala potnike na kakšen nov cilj. Letošnji izlet so z glasbo popestrili tudi Vinski bratje. Fotografije Jure Kljajić.
Srečanje starih prijateljev
Naš izlet se je nadaljeval v Velenju, na Velenjski plaži, kjer nas je pozdravila urednica časopisa Naš čas Diana Janežič in nas popeljala na razgledno ploščad v parku Vista. Od tam smo se lahko razgledali po Velenjskem, Škalskem in Družmirskem jezeru, ki so nastala kot posledica izkopavanja lignita v bližnjem Premogovniku Velenje. Predstavila nam je Šaleško dolino, nato pa je že bil čas za kosilo, ki so nam ga pripravili pod šotorom pri restavraciji Camp. Po dobri hrani in kakšni kapljici so nas spet zabavali Vinski bratje, ki so marsikoga zvabili tudi na plesišče. »Večkrat sem že bila z vami na izletu, recimo v Ljubljani, Kopru, na Bledu in Blatnem jezeru, in vsakokrat mi je bilo lepo, danes pa je nekaj posebnega, bolj veselo je. To bo zaradi glasbe,« je povedala Marta Babič iz Murske Sobote, ki je na izlet prišla v družbi moža Filipa in vnukinje Line Salaj iz Križevec pri Ljutomeru. Tudi ona se je strinjala, da je na izletu lepo, tudi sama igra diatonično harmoniko in želi nekoč imeti svojo skupino, nam še pove.
Ustavimo še Heleno Mataj s Petanjec, ki nam zaupa, da je bila na Vestnikovem vlaku že večkrat, tokrat pa je prišla sama, ker je prijateljica, s katero bi morala priti, zbolela. »Sem pa potem na postaji v Murski Soboti srečala nekdanjo sodelavko, s katero sva dolga leta skupaj delali v Muri in sva se po dolgem času videli. Rada se spominjam tistih časov, bilo je fajn, pa tudi zdaj je fajn. Izlet mi je v celoti všeč, celo glasbo imamo, da je bolj živo.« Tudi Bernarda Petek iz Borejec je bila že večkrat na Vestnikovem vlaku, najbolj od vsega pa ji je bila všeč družba.
Z nami je potovalo tudi nekaj družin, med njimi Pintaričevi iz Rogašovec s prijatelji iz Postojne – Jasmina, Boris, Marsel, Maša, Nina in Bojan. »Jaz sem hodila na vlak že od malih nog vse do srednje šole, zdaj pa sem spet tukaj po dvajsetih letih. Predvsem zato, ker so se otroci želeli peljati z vlakom, saj se še nikoli niso,« je povedala Jasmina, otroci pa so potrdili, da jim je bil najljubši del izleta prav vožnja z vlakom.
Še ena vesela druščina so bili nekdanji sodelavci in kolegi s Hodoša, iz Murske Sobote in Lipe. »Trideset let sva skupaj delala v Panoniji,« nam pove Karel Škodnik o svojem kolegu Štefanu Sraki, njegova žena Terezija pa doda, da je na izletu odlično, ker je srečala veliko nekdanjih sodelavcev in znanih obrazov iz Čepinec in Markovec. »Najboljše je druženje in – pivo!« še pridodajo gospodje.
Prav fontana piva v Žalcu je bila naša naslednja in še zadnja postaja izleta. Razdelili smo si steklene vrčke in se prepustili pokušnji različnih vrst zelenega zlata. Tudi tam ni manjkalo glasbe, naši Vinski bratje so zaigrali skupaj z godbeniki iz Kulturnega društva akademska folklorna skupina Ozara iz Kranja, zaplesali so tudi njihovi folklorniki, pa še pri fantovščini so malo pomagali. Srečali smo tudi kar nekaj znanih obrazov iz domačih logov. Na strokovni ekskurziji so bili sombotelski Slovenci, ki so si ta dan ogledali Žičko kartuzijo, nato pa jih je pot vodila v Žalec. »Pridem do fontane, pa vidim same Prekmurce. Srečal sem vestnikovce, pa sodelavce in starega 'pajdaša' Vendela iz Budinec. Nisem ga videl že več kot deset let, nič se ni spremenil. Naslednje leto gremo Porabci z vami!« je navdušeno pripovedoval Dušan Mukič.
Takšne zgodbe, dobra volja in druženje z vami, dragi bralci, je tisto, kar naredi vsak Vestnikov vlak tako poseben. Se že veselimo ponovnega snidenja prihodnje leto! Spodaj pa vam prilagamo še nekaj neobjavljenih utrinkov.
