Dejstvo: živo bitje pride na svet in z njega odide. Vmes je – čas. Zadeva, ki je v osnovi nikoli nisem čisto razumela, ker so se ljudje – kot vse ostalo, kar so lahko – odločili, da ga bodo merili. In so izumili ure in minute in sekunde. Verjetno zato, ker so bili prepričani, da, če bodo čas kontrolirali, da ga bo potem … več? Bo počasneje odtekal … Ali pa še to ne. A, četudi pozabimo na človeško potrebo po kontroliranju, merjenju in kar je še podobnih neumnosti, ki so rezultat naših možganov, dejstvo ostaja – neka količina časa na tem svetu nam je odmerjena.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Storilci vlomili v poslovni prostor, policisti odkrili ukradeno vozilo
Pomurski policisti so v preteklem dnevu obravnavali šest prometnih nesreč z materialno škodo, sedem kaznivih dejanj, tri kršitve javnega reda in miru, tri povoženja divjadi, delovno nezgodo ter dve poškodbi vozil na parkiriščih.
Statistika pravi, da ljudje – gre za povprečje – živimo 78 let. Veliko? Malo? Odvisno. Ne, ne od tega, kako gledaš; ampak od tega, za kaj ta čas porabiš. Izračunali so – spet povprečje – mimogrede, pri meni so se pri enih stvareh konkretno 'fsekali' kot rečejo Štajerci; izračunali so torej, da naj bi 28 let življenja porabili za spanje (sem vam rekla … ne vem, kdo spi 'moje' ure, ampak jaz definitivno ne bom uspela toliko let preživeti vodoravno…). Deset let življenja gre za delo, le leto manj naj bi porabili za gledanje televizije in druge socialne medije, štiri leta za prehranjevanje (tudi tukaj nekdo jé na 'moj račun'), tri leta in pol preživimo v šolskih klopeh, po dve leti in pol namenimo za nakupovanje in enako za tuširanje in če prištejemo še nekatere druge življenjske opravke, za katere gre čas, nam ostane – 9 let.
Devet. Samo devet let imamo res zase, za to, da bomo delali tisto, zaradi česar živimo, za kar je vredno živeti, kar nam osmišlja naše življenje. Včasih me je to frustriralo – da je naš čas v bistvu preštet. Omejen. Toliko in niti sekunde več. Danes vem – tako je prav. Ker, če bi bilo naše življenje recimo neskončno dolgo in bi se mi tega zavedali – da ne bomo umrli – potem … potem vse skupaj ne bi imelo smisla. Zdaj pa vemo. Naš čas je omejen; imamo ga toliko in toliko. In niti sekunde več. Tako vedenje botruje spoznanju, da je torej podarjen čas potrebno čim bolje izkoristiti. Za stvari, ki te držijo gor, ki dajejo tvojemu življenju smisel in barvo. Ko sem se tako zadnjič spet prepirala z nekom, mi je skozi glavo šinila misel »Daj … ne namenjaj časa takim stvarem … ki te ubijajo, ne pa veselijo.« In sem obrnila ter šla. Preveč časa sem v svojem življenju izgubila za namen kazanja mišic in dokazovanja »kdo ima prav«, preveč. Za to ni vredno porabiti niti sekunde tisti devetih let življenja, ki nam ostanejo, ko od svojega časa, ki nam je namenjen na tej zemlji, odštejemo čas opravkov, službe in ostalih opravil.
Čemu bomo torej namenili teh 9 let?
To bi se morali vprašati vsako jutro. Vsako. »Čemu bom pa danes namenil svoj dragoceni in predvsem omejeni čas?« In bi potem pogosto malo drugače ravnali. Ko bi se nam zahotelo kazati mišice, bi raje zamahnili z roko. In šli na sladoled. Ali na sprehod. Ali pa bi skočili v posteljo in si privoščili nepozaben sex. Mogoče prav s to osebo, s katero ste se nameravali kregati. Bo tisti delček devetih let veliko bolje in lepše izkoriščen.
Tudi jaz sem namreč – kot večina ljudi dandanes – človek brez časa. Večno zasedena. Večno zaposlena. Večno v nekem časovnem stresu. Čemur – napačno, ker čas je seveda tu in ker je, ga tudi imamo – rečemo »nimam časa«. Bi pa bilo malo bolj pravilno, da bi rekli »za to si ne bom vzel časa«, ali pa »za to je škoda porabljati čas«, »ne bom takole razmetavala s svojim časom« ali pa »moj čas je omejen in preveč dragocen, da bi se zdajle kregala«. Ali »Ta čas je moj, ne njegov«.
Jaz sem se v svojem življenju prav pred kratkim odločila, da je pa zdaj čas, da spet začnem malo več delati zase; malo bolj misliti nase. Da so otroci dovolj veliki, da ne bo niti eden umrl, če si bo mama vzela nekaj časa in rekla »Tole bom pa zdaj namenila samo sebi, nikomur in ničemer drugemu.«
Isto količino časa imam, kot prej. Le da sem se zdaj odločila, da ga bom več porabila zase. Enostavno. Kot pasulj. Vzamem pasji povodec. Zapnem psa in – grem. »Naslednje pol ure je samo moje«, si rečem in pustim mobitel na mizi.In se vrnem po eni uri in pol.
Čas je že bil. Da začnem malo bolj gledati tudi na – svoj čas. Da ne bom, ko se mi bo na tej zemlji iztekel, ugotovila, da sem ves čas namenila nečemu ali nekomu. Ne pa tudi sebi. Ali tistemu kar delam najraje, kar me najbolj izpopolnjuje, kar me dela – mene. Moj čas; samo moj. Čas.
