Vida vidi: Biti ali ne biti? V paru?

Veste, kako veliko ljudi funkcionira, če se morajo kaj odločiti? Vzamejo list in napišejo. »Za in proti«, »plus in minus«, »dobro in slabo«. Črno-belo in na papirju. Potem pa premišljujejo, tehtajo, odločajo. Sama sicer še niti enkrat nisem tega naredila. Ne za stvari, za katere bi mogoče bilo bolje, da bi, in ne za tiste, ki s plusi in minusi nimajo zveze, saj se tičejo nekega čisto drugega odločevalca, ne racia. Večinoma se sicer zelo hitro odločam, pri tem pa uporabljam … no, marsikaj, le glavo zelo redko. Bi bilo dobro, če bi jo pri kakih stvareh – ki se tičejo možganov – vklopila. Tega sem se že naučila. A – še vedno in vedno znova se ravnam po tem, kar mi pove … kako bi temu rekla? Intuicija. Mogoče bi lahko to poimenovali tako. Morebiti bi temu mojemu glavnemu kompasu, po katerem se ravnam jaz, lahko rekli srce. Morebiti. Pogosto je bila v mojih odločitvah celo glavna »kikla« (ali, če smo natančnejši, tisto kar je pod njo), a – to je že druga tema.

Skratka, nekateri lepo vzamejo list in napišejo. Pro et contra. No, pa poizkusimo. Poizkusimo, kako »za in proti« princip uporabiti recimo pri temi – odnos. Iti v odnos? Ali raje ostati sam?
Začnimo z razlogi »za« partnerski odnos in »proti« biti sam.

• - Nisi sam. Nikoli nisi sam pri stvareh, pri katerih je fino ne biti sam. Recimo gradnja hiše. Kredit. Vzgoja. (Ampak … če si sam, ti v osnovi niti ni treba graditi hiše ali vzgajati otrok.. hm… spada to res v »za«?)
  - Deliš si prav vse, od krožnika, postelje, do straniščne školjke (okej, to bi mogoče sodilo bolj v proti, kot v za) in recimo nikoli ne zaspiš sam (to spada v kontra, definitivno).
  - Vedno imaš nekoga, s komer lahko greš v kino, plesat, na koncert ali v gledališče (pod predpostavko seveda, če on – ali ona – rada pleše in gleda predstave).
  - Vedno se lahko pogovarjaš (kaj pa, če si raje tiho? Ali pa, če se partner ne zna pogovarjati in se vedno samo zadira ali hoče imeti vedno prav?!)
  - Lahko imaš otroke (pod tremi če-ji: če si jih sploh želiš, če si jih želi partner in če vajina biologija to dovoljuje.)
  - Imaš nekoga, ki te lahko poboža ali stisne k sebi, ko si to zaželiš.
  - Vedno imaš koga, ki te lahko popraska po hrbtu.
  - Skupaj preživita številne lepe trenutke, ki jih lahko doživljajo le življenjski sopotniki (dobro, o negativnih trenutkih in o tem, katerih je več, mogoče v naslednjem razdelku, ki smo ga poimenovali »proti«.)
  - Na stara leta imaš koga, s komer se lahko pogovarjaš, potuješ in nasploh deliš lepote tega sveta (če seveda v tem tempu življenja sploh uspeta priti do starih let … in če sploh uspeta ostati skupaj.)

Tukaj se seznam razlogov, ki govorijo v prid temu, da človek naj ne bi ostal sam, sicer še zdaleč ne konča. A … kaj naj rečem? Razlogi za me niso ravno prepričali, no. Pa poglejmo malo še nasprotno stran. Proti odnosu in za ostati sam pa govorijo naslednji argumenti:

• - Imaš svobodo v odločanju, kdaj, kam, s kom in zakaj boš šel. Ni vprašanj: »Ja, kje si pa ti bila tako dolgo?« da o vprašanjih »Kdo pa je bil vse tam?« sploh ne govorimo.
  - Lahko si oblečeš tako kratko kiklo, kot želiš in nosiš dekolte, kot ti tisti trenutek pač ustreza, pa te nihče sarkastično ne vpraša, če slučajno krajšega krila nimaš v omari.
  - Svoboda v spolnem smislu; domov lahko pripelješ kogar želiš, kdaj koli želiš in z njim počenjaš, kar te je volja. Skratka, dol se lahko daš s komerkoli ti je, če je seveda tudi on ali ona za.
  - Če je ne želiš deliti, je tvoja postelja samo tvoja (Uau. Ta je močna.)
  - Tvoj denar je samo tvoj.
  - Ni letečih krožnikov.
  - Ni tihih dnevov in tednov.
  - Nihče ne gleda televizije tako na glas, da lahko sosedje odjavijo rtv naročnino.
  - Če poskrbiš za zaščito ali če nimaš želje po potomcih, si svoboden tudi v smislu, da ne porabiš enormnih količin časa, energije in denarja za mulce, ki itak ničesar ne cenijo.
  - S prijatelji, prijateljicami, člani razširjenje družine ali s komer koli lahko kadarkoli greš potovat, v kino, na koncert. Brez neskončnih usklajevanj s partnerjem, ki itak nikoli ne more, ker vedno dežura ravno takrat, ko ne bi bilo potrebno.
  - Lahko imaš toliko rož, kot hočeš, toliko oblek, kot ti srce poželi, domačih živali, kot jih zmoreš sprehajati. Lahko imaš omare, polne knjig, police polne nakita in kopalnico polno lakov za nohte. In moški imajo lahko toliko orodja, kosilnic, ribiških palic ali drugih tehničnih pripomočkov, kot jim denarnica dopušča.

Hm … Moram priznati, da me stvar preseneča. Kajti zdi se mi, da je močno močnejša tista stran tehtnice, ki govori v prid »biti sam«. Toda – zakaj je potem večina ljudi – vključno z mano – poparanih?! Ker govorimo o nečem, ki ni stvar možganov. To je stvar srca. In še nekaj – gre za tipično žensko temo in ženske odločitve, kajti, če bi se pri tej temi odločali moški, bi do konca (svojega ali pa maminega) življenja živeli pri – svoji mami. In bi hodili k svojim partnerkam le na obisk. To je dejstvo. Poleg tega bi naša, človeška vrsta – če bi se o paranju in razmnoževanju odločali z glavo in če bi o tem odločali moški, ki se v osnovi odločajo na podlagi glave – že zdavnaj izumrla.

Če torej nisi vsaj malo nora, v osnovi pa moraš biti kar precej mahnjena – in pridevnika sta z razlogom napisana v ženski obliki – ne greš v odnos in ostajaš sama. A – kot sem rekla, ta odločitev je daleč od našega racia in se tiče predvsem srca in počutja, poleg tega pa je, vsaj tako se mi močno svita, v našem – ženskem – genskem zapisu. Nek hudič nas žene, da se razmnožujemo. Ni mi jasno, zakaj. Kajti sama ne mislim, da je moj genski zapis tako superioren, da bi moral iti naprej. Očitno pa se nekdo oziroma nekaj v meni s tem ni strinjal. In je hotel imeti »mini me«. In to trikrat.

Sicer pa sem sama nekje tam globoko v sebi prepričana, da je vedno tako najbolje, kot je. Zato se pretirano ne mučim z zapisovanjem argumentov; o kateri koli temi. Mogoče bi bilo kdaj pametno, da bi si jih zapisala. Pa ne. Ker si mislim – vsak človek in vsaka stvar je izkušnja. Vsak pusti pečat na tebi, ti pa na njem. Vsak te uči, prav vsak. Sama sicer učenja na pamet in iz knjig nisem nikoli pretirano čislala; učenje iz izkušenj in življenja je pa tako ali tako – neizogibno. Pa če se odločiš zanj ali ne, najde te. Točno tisto in tisti ali tista, ki te mora. Ali pa te najde to, da ostaneš sam. Oboje je enako v redu. Da se le ti v svoji koži dobro počutiš.