“Kaj si mi spet napravila … čisto sem zmešan,” je rekel, jaz pa sploh nisem vedela, za kaj točno gre. V bistvu nisem naredila popolnoma nič, no, vsaj nič takega, kar naj bi nekoga zmešalo, razburilo ali vzburilo. Vsaj ne v fizičnem smislu. Stala sem pri mizi, srkala kavo in se smejala. Najprej klepetala z natakarico, nato z njim. Pogovarjala sva se … nič takega, small talk, jutranja kava pač. A očitno se je nekje nekomu nekaj odprlo … Konec koncev drži - popolnoma vsak seks se začenja v glavi, a ne? In če imaš občutek, da si zaželen ... smo že na pol poti do uspeha. Seks je resda tudi in predvsem fizična aktivnost, a prijem ni nič, če ni človek vzburjen najprej v glavi. In zato najboljši ljubimci ljubljenje začenjajo na nefizični ravni. Z besedo, pogledom, mogoče tudi dotikom, a sploh ne “tam”. Tako se začenja seks; ne samo “kabum kabum”, pa konec, ampak že veliko prej in veliko bolj naokoli.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Kako me je tisto ogrelo! Ves čas mi gre na smeh. In žgečkanje tam nekje spodaj sploh noče pojenjati … še zdaj, še zdaj in vedno znova, ko se spomnim. Občutek … vsemogočnosti? Težko opisljivo in z redko katerim drugim občutkom primerljivo počutje. Tisto znotraj mene, tisto malo, ki že vse življenje gnjavi: “Hočem pozornost! Daj mi pozornost!!” dobesedno cvete. Počutim se, kot da bom zdaj, zdaj počila od vznemirjenja. Nasmeh - če ne bi imela tako velike glave, bi se usta od zadaj staknila - tako širok je. To je to. Pozornost, pozornost in še enkrat pozornost. To si želimo vsi. To potrebujemo vsi. Pozornost. Malo zraka, vode in pozornost, pa mi ne manjka nič pod soncem. Tako smo narejeni. Ne potrebujejo je le otroci; odrasli otroci jo rabimo, zdi se, še bolj.
Temu pritrjuje tudi moje branje ondan; sem brala o zanimivem eksperimentu; gospod je k sodelovanju povabil več moških in žensk. Izbral jih je naključno in jih naključno poparal. Nato je moškega in žensko, ki se prej nista poznala, za deset minut posedel za mizo. Sedeti sta morala eden nasproti drugega in edino, kar sta morala delati, je bilo, da sta se deset minut gledala. V oči, prosim, brez porednih misli že spet … Imel je namreč idejo, kako dokazati svoje predvidevanje, da se dva zaljubita, ko - vsaj eden, lahko pa oba - drugemu dajeta dovolj pozornosti. Kot je recimo gledanje v oči. Samo deset minut. Ogromno parov, ki je nastopilo v eksperimentu - nisem si zapomnila točne številke, a močno se mi dozdeva, da jih je bilo več kot polovica - se je čez nekaj mesecev poročilo in ostalo skupaj.
Podobno mi je nekoč razlagal prijatelj, ki je sicer želel biti več, a se me očitno ni dovolj dotaknil. Bilo mi je všeč, da sem mu všeč … zelo … a bila sem premlada, da bi upala naprej, imela sva namreč kar veliko razliko v letih - no, skratka, človek je bil ločen. In rekel mi je: “Če bi jaz toliko, kolikor sem gledal v računalnik ali v televizor, gledal svojo ženo, bi bil še danes poročen; srečno poročen.” Saj ne, da mu je bilo žal - če bi mu bilo, bi s tem svojim buljenjem v vse drugo, samo v ženo ne, končal; pa ni. A točno je vedel, kje je bil razlog odtujitve. Nista se dovolj gledala, opazovala, družila. Vedel je, a ni naredil nič, da bi kaj spremenil. Seveda; tako je najlažje.
Vsi nekje v sebi vemo, kaj bi bilo dobro narediti. Vsi, a le redko kdo uspe kaj premakniti. Ker je težje. Lažje je reči “adijo”, iti naprej za novo pozornostjo in jo dobiti. Lažje je dobiti novo kot vzdrževati staro. Lažje, lepše, bolj vznemirljivo … A - čisto vsak enkrat pride na isto točko, kjer je bilo prejšnje razmerje. Na točko, ko se več ne gledamo v oči. Ko je najlažje reči “ugasnil je žar”. Čeprav ni. Le nihče več ne daje nič na ogenj; nikomur se ne da, pihati v žerjavico, da bi spet zagorelo.
Potrebno pa je tako malo. Potrebno se je le spomniti tistih nekaj let nazaj, kako lep je partner, ko se smeje - in ga nasmejati. Kako žgečka nekje tam spodaj, ko ti reče, da si lepa … Potrebno ga je pravzaprav le pogledati. V oči, seveda; no, najprej v oči, potem pa lahko še kam. Potrebno ga je le videti, mu posvetiti pozornost. Pa kaj, če ima dve ali tri kilograme več, kot včasih?! Spomnite se, kako gibka je bila na plesišču takrat, ko sta se prvič stiskala. In kako vznemirljivo je bilo to, da ste osvojili prav njo. Ko ste od veselja in le ob misli nanjo ali nanj kar skakali od sreče: “Ona je moja! Ne morem verjeti!” Le sekunda je potrebna in žar je spet tukaj. To je to - pozornost. Vodnjak, iz katerega črpamo, da se napijemo in odžejamo. Ker smo dobesedno žejni in lačni pozornosti. Vse življenje.