Sedela sem tam zadaj, med več slušatelji in se – dolgočasila. Kar je zadnje čase, ko nekje sedim in moram poslušati skrajno nezanimive razprave, debate ali modrovanja, moje prevladujoče čustvo. Dolgčas ... Mogoče so prav zato moje oči našle – njegovo roko. Sedel je tam, za drugim omizjem, točno v mojem vidnem polju v srajci s kratkimi rokavi. In ... tisti del roke. Tokrat izjemoma niso bile dlani, ki me zelo zanimajo in privlačijo pri moških. Tisti višji del roke, mesen, tam tik pod ramenom, je bil ta, ki me je ... pritegnil. Pogledala sem ga. Moški. Ne mimoza.
Nikoli nisem marala moških, ki to sploh niso. Ki jih lahko kot moške opredeliš samo, če jim pogledaš med noge. Ki že po videzu – če torej ne pogledaš »tja dol« niso dedi. Preveč spedinani, preveč natančno pobriti, bog ne daj s črtico na sredi brade ... Iuuu! Moški po mojem okusu mora biti kosmat in hkrati ne. Kosmat nekje in brez dlak nekje drugje. Natančneje – rada imam bradate in hkrati brez las. Tako takoj vem, s kom imam opravka. Saj poznate tisto o pametnih laseh, ki so zapustili neumno glavo, ne? No, o tem govorim. Skratka – zdaj pa brez heca – gospod mi je bil prav všeč. In nisem mogla nehati gledati njegove fino mesnate roke. Kar je zame, milo rečeno, čudno, saj sem vegetarijanka. In me meso ne privlači. Nasprotno; ne samo, da ga ne morem jesti, ne morem ga niti prijemati. Je pa res, da le tistega, ki je na krožniku. Táko živo, hodeče, govoreče in smejoče se ... druga zgodba.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Gledala sem ga in uživala. Res simpatičen. Ni imel pojma, da ena zdolgočasenka dva metra stran cedi sline po njegovi nadlakti. Simpatičen, prijazen, nasmejan, očitno (prstan) poročen. Nič hudega. Tudi jaz nisem glih fraj, sem pomislila. Tako ali tako bi me zavrnil, je bila druga misel. Mogoče pa ... »Hej! Hej!! Nehaj in poslušaj, zato si tu!« je rekel glas v moji glavi (»Ja, mama!«). In življenje je šlo naprej. Brez debate.
Vsak, naj bo moški ali ženska, je kdaj doživel, da mu je »zadišal« nekdo drug. Seveda ne dobesedno, torej njegov parfum ali njegov pravi vonj. Ampak v smislu, da je ugotovil, da mu je nekdo prav zares simpatičen. Mogoče celo več, mogoče je bil kdaj komu kdo presneto všeč! Celo tako, da si je rekel: »Eh ... zakaj je nisem prej srečal ...«
Nič nenavadnega in nič novega. Vse to je naravno, kajti, kdor si tega ne prizna, mi je zanj žal, ampak dejstvo je, da ljudje po svoji naravi nismo monogamni. Lahko se sicer tega držimo, seveda, to je popolnoma izvedljivo in v fizičnem smislu to niti ni tako nemogoče. A misli – misli se ne da zmonogamizirati. Kajti misel gre. In jo čisto briga, kam.
Je tudi vam kdaj zadišal kdo drug, ne vaš trenutni partner? Kaj je bila prva vaša reakcija ob tem spoznanju? Ste se prestrašili? Ste pogledali okoli sebe, ali ni mogoče kdo slučajno videl filmčka, ki teče v vaši glavi? Njegovi učinki pa se, kot na kakšnem ekranu, vidijo na vašem obrazu? Ste si rekli: »Pa kaj – a si normalna? Kakšne neumnosti pa ti zdaj hodijo po glavi?« (Spet mamin stavek mogoče?! Ki je – nič nenavadnega in nič novega – prišel v našo glavo?) Ali ste si rekli: »Daj, ne ser... saj ti doma nič ne manjka, no ... Vsega imaš; žena kuha skoraj kot mama, se trudi z otroki, pa tudi seks dobiš vsaj enkrat na teden ...« Ali pa vam je bilo všeč, da se vas je po sto letih – tako se seveda reče, čeprav je za nami mogoče samo pet let – zakonske ali izvenzakonske monogamije dotaknil še kdo? Vsaj v mislih ... Ste se mogoče prestrašili? Vas je presunilo, da ste sploh sposobni pomisliti na kaj takega? Ali ste vse skupaj zanikali, potlačili in si rekli »Ti pa že nisi taka. To se ti je samo zdelo, da ti je nekdo drug všeč.«
Kar, roko na srce, naredi veliko ljudi. Nekateri mogoče naredijo korak naprej in torej poizkusijo srečo ter ne ostanejo le pri razmišljanju. Nekateri pa nekaj časa sanjajo, potem pa gredo nazaj domov, k partnerju in življenje gre naprej. Ko se čez nekaj časa spet zavedo, da gledajo človeka, kako lepo se smeje. Lahko da pritegne veder obraz, lahko pozitivna energija, kratko krilo ali globlji dekolte, lepa roka ... A se zaradi tega pretirano ne obremenjujejo.
Kajti to, da je zelena tudi sosedova trava, vemo vsi. In to ne glede na to, koliko trave imamo mi doma, ne glede na to, ali je prav tako zelena in ne glede na to, ali je vmes kaj rožic ali tudi kakšna bodeča neža. Naša trava in naš odnos do nje nima popolnoma nobene zveze s sosedovo. In to, da kdaj opazimo še koga, nima prav nobene zveze s tem, kako smo zadovoljni s svojo zvezo doma. Lahko je seks vsak dan na sporedu, pa bomo videli tudi druge simpatične moške ali ženske. Zdi se mi, da v tem primeru, če torej doma »štima«, celo prej opaziš druge. Zakaj? Enostavno, ker si na tej frekvenci. »In the mood«, v tem razpoloženju torej.
V osnovi pa opaziš in vidiš druge ljudi, kakršni koli že so, če si iskren, če si odprt in če se ne bojiš samega sebe. Ker si ne bojiš priznati, da so tudi drugi ljudje simpatični, mogoče celo lepi, prijazni in vredni greha. Kar po mojem mnenju pomeni samo, da si zdrav. Fizično in v glavi. Da sam sebi priznaš, hkrati pa tudi sam sebi zaupaš. Da ne tlačiš spoznanja, ker je pa to, da si opazil nekoga drugega, pa prepovedano. Da veš, da je trava tudi doma. Mogoče celo še bolj zelena.
