Vida vidi: Kurba

Zjutraj ob petih je bilo. Tako zgodaj sem vstajala, ko sem hodila na prvi avtobus, ki je peljal na Ptuj; v gimnazijo. Imeli smo nulto uro, začenjali smo ob sedmih, zato je bilo treba zgodaj na avtobus. Vedel je, da bom že pokonci in da bom verjetno brkljala kaj po kuhinji ali kopalnici. Vedel je, da še nisem odšla. Vedel je, da starša še nista vstala. In je klical. Na stacionarni telefon. Več juter. A nikoli ne bom pozabila tega jutra. Zazvonilo je. Mamin rdeč telefon; tak, ki ga danes lahko najdemo le še v muzeju – sicer ni imel številčnice, ki bi se vrtela, so bile pa tipke. Črne. Telefon je zazvonil. Nisem smela pustiti, da bi zvonil predolgo, da se mama ne zbudi; pospešila sem korak k pisalni mizi, kjer je bil telefon. Imela sem še nekaj minut časa, potem sem morala od doma, do avtobusne sem imela nekaj minut hoje. Dvignila sem slušalko in ga pozdravila. Vedela sem, da je on. Bila sva zaljubljena. Pravzaprav je bil moja čisto prva ljubezen; že iz vrtca. Simpatija je očitno ostala, tako je bilo vroče med nama tudi, ko sva bila srednješolca. Jaz sem rekla: »Dobro jutro!« On pa … je bil nekaj minut tiho … nato je rekel: »I just called to say …« Spomnim se, niti zadihati nisem mogla. Od sreče. In nikoli nisem pozabila tega klica, te pesmi; nikoli. Včasih slišim to pesem; vrtijo jo na radiu. Ne prav pogosto, a …. Tistih nekaj trenutkov mi je lepo.

Tudi stavka nekoliko let kasneje spet ene od mojih velikih ljubezni nisem pozabila. Tudi s tem sva bila zaljubljena. Če bi takrat obstajal facebook, bi lahko zapisala svoj status kot »it's complicated«. Sicer pa – če zdaj tako res dobro pomislim – pri popolnoma vseh mojih večjih ljubeznih bi lahko napisala ta status. A – to je že druga zgodba. Dobro me je poznal, kar nekaj časa smo preživeli skupaj, pa se človek bolje spozna. Nekoč mi je rekel: »Ti si kot buldožer.« Presenetilo me je. Ženskam po navadi razlagajo, da so … kaj pa jaz vem. Srnice. Miške. Muce. Ali kaj podobnega. Ne vem, mi ni nobeden nikoli s kakšno živalsko postregel. Vsaj s tako ljubkovalno ne. S kakimi rogatimi, s kopitarji ali s pernatimi živalmi so me pa že primerjali. On pa meni – buldožer?! Nič mi ni bilo jasno. Razložil mi je, od kod primerjava majhne, takrat sicer mogoče še malo bolj okrogle ženske z delovnim strojem: »Ti greš čez vse slabo; ne glede na to, kaj se ti zgodi, kaj ti kdo nastavi ali izkoplje … ti greš prek. Neverjetno.« Zapomnila sem si to nenavadno primerjavo. Buldožer kot kompliment? No, ja … zakaj pa ne, konec koncev. Pomembna je namreč vsebina, bistvo tega, kar mi je želel povedati, da občuduje pri meni. Da se me ne ustavi tako zlahka.

Včasih je med seksom kdaj kdo izrekel kak stavek, ki ga vedno privlečem na plano, kadar se želim spomniti česa lepega. Ko pride tak trenutek, da človek potrebuje tisto nekaj. Nekaj malega. Da gre lažje, predvsem pa lepše naprej.
Tako je bilo tudi s tipom, ki je usodno zaznamoval moje življenje. Bil je čas nekje bolj pri začetku najine zveze. Spomnim se, da je minilo kaka dva tedna, mogoče tri, odkar se nisva videla. Bil je v tujini in ko se je vrnil, je stal na pragu s tako razširjenimi zenicami, da mi je bilo takoj jasno. Poželenje in strast naredita nekaj posebnega ne le z našimi spolnimi organi, ampak tudi ostalim delom telesa in mišicam. Dobro, da sem najprej videla le zenice; če bi takoj pogledala v hlače, bi se verjetno ustrašila. A preskočimo podrobnosti. Med tem, ko sva seksala, se je ustavil; nekaj trenutkov me je gledal, v obraz, in rekel: »Kako si lepa.« Mislil je to. Resno je mislil; mogoče celo najbolj resno v celem času najine zveze. Nikoli ne bom pozabila tistega pogleda, načina, kako me je gledal. Kot da sem res. Lepa.

In tako kot me ni motilo – nasprotno – da me je nekoč nekdo primerjal z buldožerjem, me ni motilo, ko me je spet eden drugi klical »kurba«. Spomnim se sicer, da me je enkrat prav tako sredi seksa eden od fantov tako poimenoval. A … takrat mi ni bilo všeč. Bila sem premlada, nisem razumela, kaj to pomeni; torej v kakšnem smislu je to izrekel. Nisem vedela, da je lahko beseda kurba ne le žaljivka, ampak, da je lahko pravzaprav kompliment. In to kar velik in za moške kar pomemben. Nekaj let kasneje, ko mi je to izrekel drug moški, s katerim sem imela izjemno strastno razmerje, je že bilo jasno. Da imajo moški ženske radi zaradi tisoče razlogov. Ker so tako lepe, ker so tako nežne, ker so to in ker so ono. Pridne, prijetne, požrtvovalne … Multipraktiki skratka. A dva razloga izstopata in sta, tako se zdi, za moške najbolj pomembna. Da je ženska – če je – dobra kuharica. In da je dobra v postelji. Veliko let kasneje mi je namreč postalo jasno, kar se mi je vse moje žensko življenje že počasi »šajnalo«. Da mora biti ženska marsikaj: čistilka in kuharica, pa tista, ki lika, pa pere in zlaga. Pa tista, ki vse to naredi sama, s svojo iniciativo, pa brez ugovarjanja seveda. Pa moški cenijo tudi, da je ženska mama; po možnosti seveda njihovim otrokom. Najbolj pa cenijo – saj veste, ljubezen gre skozi želodec – če jim dobro skuha. Eni cenijo, če jim ženska dobro skuha za štedilnikom, drugi pa še bolj, če jim dobro »kuha« v postelji. Zato mi je bilo super. Da me je klical kurba. Sploh, ko sem kdaj izpolnila kako njegovo željo, in sem v njegovem glasu kar videla živo rdečo barvo strasti, ko je rekel: »Všeč mi je, ko si kurba zame.« Oboževala in potrebovala sem to. In želela sem biti kurba, zanj. Želela. Vedno znova.

Vse te prizore, vse te besede potegnem na plano, jih spet doživim vsake toliko časa. Naj bo zvok na radiu, naj bo naključni pogled neznanca, ali vonj, ki ga odkrijem na svojih rokah in me spomni na nekaj že doživetega. Ali pa dlje časa trajajoče temne misli in čudni, neprijetni občutek – pa spet prikličem te misli. Živim te misli, te besede, te občutke. Spomnijo me na to, na kar vse prerada pozabljam. Da me ima nekdo rad, vedno. Da zmorem iti naprej. Vedno. Da sem lepa. In da sem lahko vse, kar hočem. Da sem lahko tisto, kar želim. Da sem in da lahko naredim vse. Misli na vse te dogodke, občutke in besede, me odnesejo v svet, kjer sem vredna, ljubljena, cenjena. Kar v »tukaj in zdaj« nisem vedno. Ali pa imam občutek, da sem premalo.