Življenje ni praznik – no, pravzaprav je, ampak sama se pogosto ne trudim dovolj in to dejstvo pozabljam. Da sem lahko hvaležna za vsak prah, ki leži na moji okenski polici. Ker to pomeni, da imamo okna. In če imamo okna, imamo dom. Nimajo ga vsi.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Da sem lahko prekleto srečna, da sem, četudi mi reče 'Pa ti si nora' - kar seveda ni okej, ampak verjetno je to v afektu rečeno še itak blaga zadeva – da sem torej srečna, da sem s partnerjem. Ker to pomeni, da imam rada; da ljubim. Da lahko nekomu dam; svoje ptice sanj, saj veste. In da – čeprav me tu in tam, ali pa jaz njega, pošlje v k… - ima nekdo rad mene. Tako močno, da ostaja. Kajti mnogi ne ostanejo.
Da na hodniku vsak dan leži par, dva, včasih celo trije, umazanih otroških nogavic. In da je hiša polna kričanja in tekanja. Ker to pomeni, da imam otroke. Nimajo vsi tega privilegija.
A … vsakdan je hudič. Ki povzroča, da pozabljam. Na praznik, ki ga živim. Prav vsak dan.
Na to pa tako zelo hitro pozabim, da je groza. Pozabim, pa čeprav sem si že sto krat rekle, da bi bilo bolje, kot da se kregam s partnerjem, da bi ležala nekje skupaj z njim. Samo ležala. Ali pa tudi ne; skratka – samo da se ne bi krampala. Ker moje srce je kot bi bilo zunaj mojega telesa, nohti pa so predolgi in preostri. A včasih ne gre; zgodi se.
Nihče ni izjema; še najmanj jaz. Tako energična kot sem, me celo pogosto okarakterizirajo kot »živec«, kot »borko«, kot nekoga, ki – po domače povedano – ne bo tiho. Gobec, skratka. A to drži le delno. Okej, drži – postavila se bom zase, a – če bi bila recimo fuzbalerka, bi bila gotovo obramba; nikoli napadalec. Ker mi to enostavno ne leži; to ni moj karakter. Se pa branim – in to do zadnje kaplje krvi (beri: sline) – ko mislim, da mi nekdo dela krivico.
In tako me je zadnjič prizadel nekdo od tistih, ki so mi najbližje. Bolelo je, kot vedno. Čeprav si vedno znova prisežem, da naslednjič me pa ne bo… A, taka pač sem. Nosim srce na dlani. In pogosto zato naje… Ni problema, sem se pa zdaj že res sprijaznila. Tokrat, ko mi je že stotič in več v teh več kot desetih letih, odkar sva skupaj, zlomil srce, sem pomislila malo drugače, kot po navadi. Po navadi si citiram Predina. Da je vse okej, saj so še vedno vsi koščki celi. Koščki mojega srca namreč; ki se vedno čudežno regenerira in zlepi. A tokrat so šli moji možgani malo dlje.
Zavedela sem se, da so otroci vzgojeni – kar se ljubezni tiče – kot jaz. Imeti rad. Pomagati. Drugim. Pri čemer ima ta moja vzgoja veliko luknjo – saj imaš vedno rad drugega, vedno pomagaš drugim; a ne smeš pozabiti - nase. Kajti včasih je treba dati sebe na prvo mesto; to lekcijo sicer še jemljem. In ker je sama ne obvladam, je seveda ne poznajo niti moji otroci. Ki so tako srčna bitja, da se ne da povedati.
Zato sem zadnjič jokala kot dež. Ker sem pomislila: »Zakaj jih vzgajaš, da je treba pomagati živalim in ljudem, čuvati naravo. Da je dobro veliko znati, brati in delati dobro, Mar bi jih učila, da naj delajo tako, kot vsi ostali. Skrbijo le za svojo rit.« Ker – priznajmo si – taki skozi življenje bolje pridejo. Bolje, lažje. A … kaj pa lepše? A je res lepše, če si pras…? Če ne poveš, če goljufaš in lažeš, če gledaš, kako boš čim lažje prišel, pa magari prek trupel? Če ti je vseeno za ljudi in živali okrog sebe. Če ti, skratka, pogled ne seže dlje od tvoje lastne riti?
Kaj pa jaz vem. Bi jim bilo lažje? Nikoli ne bomo vedeli. Defitinivno jim ne bi bilo lepše. Ker prav v tem jaz vidim smisel – da imamo radi. Vse; ne le tistih, ki se lepo obnašajo in ti nikoli ne pohodijo srca. Ker tudi ti si želijo le eno – ljubezen. In ko to spoznaš, vprašanje, 'kaj je lažje', izpuhti. Ker ni bistvo v tem. Bistvo je, da je lepo meni. Ki mi je lahko lepo le, če je lepo tudi vsem okrog mene. Jeb… ga. Srca se ne da utišati.
