Bila je ljubezen na prvi pogled. Taka, čista; brez preračunavanj, kdo bo glaven, kdo bo imel prav, kdo bo tisti, ki bo vodil in kar je še podobnih dilem, ob katere se vsakodnevno spotikajo naše ljubezni. Ljubezen, ki prežema vse bitje in to celo brez misli na fizično. Enostavna – radost. In to med dvema ženskama.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Najino srečanje je bilo naključno, na enem od dogodkov sva bili posajeni za isto mizo. Vsaka s svojim partnerjem. Ne vem točno, kaj se je takrat dogajalo, a med nama je naredilo klik. Drugače, kot z ostalimi ženskami, drugače kot z moškimi. Enostavno … »po« je bilo nekaj drugače kot »preden« sem jo poznala. Gledala sem jo, kot – po navadi – gledam le moškega, ki mi je všeč in ki ga osvajam ali ki osvaja mene. Pogovarjali sva se, kot da bi se poznali že leta in leta. In ko me je prosila za telefonsko z izgovorom, da me pokliče, da ji povem nekaj, česar tisti trenutek nisem imela kje preveriti, mi je postalo kristalno jasno. Zaljubljena sem.
To zame ni bilo prvič; mislim – zaljubljenost v žensko. Že prej sem ugotovila, da so ženske bitja, ki jih znam imeti strašno rada. V srednji šoli se mi je dogajalo, da sem prav trpela, ko nisem bila z eno od sošolk, s katero sva še danes zelo dobri prijateljici. To mojo neke vrste očitno večjo, kot je v navadi, naklonjenost do žensk pa se je očitno dalo zaznati, saj se mi je kar dva krat do zdaj zgodilo, da sta me našli ženski, ki nista bili ženskam naklonjeni le v duhovnem smislu, tako kot jaz. Očitno sta zaznali, da je moja tovrstna čakra odprta in preverili, ali bi bila pripravljena za istospolno zvezo in istospolno spolno izkušnjo. A … kljub vsem navdušenjem nad ženskami mi – takrat, kdo ve, kaj še kdaj bo – ni šlo. Kajti - čeprav je, roko na srce žensko telo veliko lepše kot moško – si pa spolne izkušnje z žensko nikoli nisem želela.
Mi je pa bilo že od začetka jasno, da sem pač nekdo, ki – ima rad. In ki na družbene prepovedi in zapovedi o tem, kaj je ljubezen in koga se sme imeti rad ne da kaj veliko. Le kako ne bi človek ljubil narave, recimo? Pa živali? Poezije in glasbe? Otrok – tudi, če jih nimaš in niso tvoji? Nemogoče. To vse so oblike ljubezni, ki pa jih tako imenuje in tako dojema malo ljudi.
Z mojimi ženskimi ljubeznimi – tudi s to, o kateri sem pripovedovala na začetku – ostajam živa. Ko sem slabo, mi pomagajo. Vedno. Vedno. Ko rabim pomoč, so ob meni. Vedno. Ob meni so tudi, ko sem dobro, ko kar letam od vznemirjenja, ko bluzim, ko sem žalostna … vedno. Ena od njih ali celo več hkrati. In kdo si zdaj upa reči, da to ni ljubezen?
In čeprav se z žensko, v katero sem se zaljubila nazadnje, malo vidiva - vsaka živi pač svoje življenje - pa ljubezen še traja. Mislim, da nekaj takega pravzaprav nikoli ne ugasne, pa naj bo med dvema ženskama, med dvema moškima ali pa med moškim in žensko. Leta in leta sta lahko narazen, a, ko se spet vidita, je, kot da se ne bi nikoli razšla. Tudi z nama je tako. Včasih jo pokličem, včasih se kar narišem pri njej v službi; vedno je nekaj posebnega, najino srečanje. Objamem jo in ona mene. Pogovor. Dotik. Kot da bi se nikoli ne razšli. Duše se pač najdejo; pa najsi bo v moškem ali ženskem telesu.
