»Vi še nimate lučk?« je zaprepadeno vprašala deklica, ko so klepetale o tem, kaj vse pa pri njih žmiga na dvorišču, okrog hiše in po bližnjih drevesih. »Ne, zunaj še ne,« je rekla vprašana deklica: »Notri pa sva jih s sestrico že obesili.« »Eh, notri je brez veze, notri jih nihče ne vidi,« je pohitela prva: »Zunaj mora biti čim lepše, da vsi vidijo.« Otroci ne le, da so iskreni, otroci so – mi. Nikoli ne odrastemo; nekateri v nobenem smislu, nekaterim pa vseeno v toku življenja, prej, še bolj pa slej, uspe odrasti v odgovorne osebe. Pa tudi v teh ostane tisti drobižek, tisti otrok z vsemi svojimi otroškimi sanjami in željami. Z očmi, polnimi lučk.
Deklice sem poslušala z zanimanjem in nisem odprla ust, da bi karkoli komentirala. O tem, kaj je prav in kaj ne; kako naj bi bilo in podobna nakladanja. Niti jih nisem sodila – v smislu, da so pa (seveda, kdo drug kot oni) starši tisti, ki so tega krivi; da so otroci njihovo ogledalo in da so gotovo svoje starše slišali govoriti o tem. Kar je larifari. Otroci res posnemajo, so pa tudi večen vir neizmernih domislic. In ta, z lučkami zunaj, je tipična človeška. Ne otroška, človeška. Tako razmišljamo vsi, do groba.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Vsi si želimo svetiti zunaj. Tudi jaz; sploh jaz! Kaj bi dala, nekoč, da bi imela pol metra več v višino. Pa lepšo postavo, pa ... sem že kaj našla, kar bi lahko bilo lepše. Ta zunanjost ... Tako neizmerno povezana z nami. In še danes se mi ne zdi nepomembno, kako sem videti. Zato sem – s tega se moje prijateljice pogosto smejejo – jaz v bleščicah vse leto, ne samo v predbožičnem in prednovoletnem času. Bleščice na mojih čevljih, na nohtih, na vekah, laseh, na oblačilih ... naj se blešči, oziroma »nek se vidi razkoš« (naj se torej vidi razkošje) bi rekli naši južni sosedje. In bi imeli – v mojem svetu – prav.
Pomembno je. Zunaj. A zunanjost brez lučke tam notri je brez smisla. Koliko žensk in moških sem že srečala, ki so pritegnili moj pogled! A ... tisto nekaj ... tisto, kar je pomembnejše od »zunaj« je manjkalo. Vem, da se sliši totalno zlizano, vem. A drži kot cvek v steno. Saj veste - kdor želi videti ...
In srce vidi svetlobo srca; ne pa vsega mogočega bleščanja, ki sije zunaj.
Zato – vse, vse, ampak res vse lučke prižgimo, tam zunaj. A ne pozabimo na notri ... kajti od tam izvira prava svetloba. Brez te drobne lučke naše duše so vse ostale luči brez smisla.
Kako ji prilivam olja na ogenj? Ni slabo vprašanje. Kaj ohranja mojo lučko svetlo in žarečo? Mehke mačje šapice, svežina jutra, otroški nagajivi smeh, globok pogled neznanca, dotik ljubezni, opojnost cveta jasmina, prosojnost regratove lučke, toplina poletnega vetra, bližina, žuborenje ledeno mrzle reke, ki teče po umitih zlizanih kamnih, mir gozda, bleščeči drobci slane na zeleni travi ... in še tisoče in tisoče drobnih lučk. Vse nematerialne reči. A tudi lučke na novoletni jelki obožujem. Predvsem tiste notri, kjer je - toplo. Prav zaradi lučke.
