Vida vidi: Muhe

Hvaležna sem za svoje življenje; da ne bo – medtem, ko boste tole brali – kdo mislil kako drugače. Zavedam se, da je točno tako, kot sem si ga uredila. Jaz. Nihče drugi ni »kriv« ali odgovoren za moje odločitve. Sicer včasih življenje poseže v naše zgodbe s čisto svojimi nepričakovanimi in nenavadnimi režijskimi vložki, in smo mi pogosto primorani sprejmeti odločitev, ki je manj slaba – ker dobre sploh ni – ampak … Sprejmemo jo mi. Torej, želim reči: nikomur drugemu ne dajem odgovornosti za nobeno od svojih odločitev, razen sebi. To, bolj za šalo kot za res, vedno na kratko povzamem v stavku »za to smo se borili«, medtem, ko mi moja prijateljica, ko poskušam mogoče malo pojamrati, v smehu pove: »Želela si orkester, zdaj pa – igraj!.« In ima čisto prav.

Tako. Toliko za uvod. Ker vam bom povedala zelo zanimivo zgodbo, ki ima celo nauk, o tem, da pa nekateri svoja ravnanja pa vedno vežejo na ravnanja nekoga drugega. Kar je delno res; torej, princip »akcija-reakcija« je zelo pogost princip tudi v medsebojnih odnosih, a vendar je ta »reakcija« naša stvar, ne stvar nekoga drugega.
Skratka. Enega od minulih dni sem imela res napet urnik. No, okej … ni bil le en dan, tako je vsak dan. A bil je posebej poln, saj popoldan peljem obe hčerki na aktivnosti, sina pa, da ne bo sam doma, vzamem seboj. Tako sem dopoldan oddelala v službi, naredila en prispevek ali dva za splet in časopis, šla še na eno tiskovno, si prispevek s te pustila za kasneje in šibala proti domu.
Moj prihod domov ni nikoli počasno in ležerno sezuvanje ter slačenje jakne in preoblačenje v udobnejšo trenirko. V trenutku, ko odprem vrata in ko sezujem superge – ali pa mi niti to ne uspe - se vame namreč najpogosteje zagleda šest oči naših strašno-sem-lačen domačih tigrov, od zgoraj že slišim, kako me »kličejo« trije piskajoči glasovi naših morskih prašičkov, da o ribah, ki hočejo prebiti steklo in poizkušajo dati vtis, da niso popolnoma nič jedle že najmanj teden dni, sploh ne govorim. Če je že doma kateri od otrok, imam še enega jaz-bom-umrl-od-lakote kandidata, itak pa – po navadi še obuta in v jakni – že nalivam in segrevam vodo, da bo na mizi nekaj za pod zob. Podobno je bilo tudi ta dan, s tem, da tokrat nisem hitela kuhat – hvala bogu za ostanke – pač pa sem hitela dajat prat perilo, ker me je en poreden virus čez vikend kar za en cel dan položil v posteljo. To je v pralnici takoj opaziti, saj umazano perilo skorajda že leze skozi vrata na hodnik.

Tako sem oprala dva stroja, eno stojalo suhega perila zložila in nekaj pripravila za likanje, en stroj pa tudi že preložila v sušilec. Ker je zjutraj izjemno občutljiv nos mojega predragega izbranca zavohal neprijetne vonjave, ki naj bi prihajali iz odtoka tuša v najini kopalnici, sem hitela tja s čistilom, da bi lahko le to nekaj časa – preden pridem s sirkovo krtačo – delalo svoje. In ko sem že bila pri tem, sem s čistili osrečila še obe straniščni školjki v hiši. Medtem, ko sem čakala, da čistilo začne delovati, sem začela delati za službo, da mi ne bi preveč ostalo za zvečer, ob tem sem na hitro nekaj vrgla v usta in že tekla po sina in hkrati še na govorilno uro k njegovi tovarišici. Še preden sem šla v šolo, sem morala spakirati flavto in vse pripadajoče zadeve za prvo ter baletne copatke in dres za drugo hčerko, saj sem po govorilnih urah z vsem tremi v avtomobilu dirkala proti mestu, kjer imamo glasbeno šolo in balet. Odložila prvo, odložila drugo, odprla računalnik, malemu v roke potisnila telefon, da bo mir, in delala za službo. Pobrala prvo, pobrala drugo, domov.
Se opravičujem, da tako podrobno opisujem, a – o tem, o čemer govorim zdaj, se sanja samo ženskam in mamam. Od moških se bo le redko kateri našel v zgornjem opisu. Moj partner, ko se le pogovarjava, kaj bi mogoče lahko bil sposoben narediti, le reče: »Jaz ne bom tekal naokrog.« (Le kje in le komu sem jaz kdaj podpisala, da bom tekala in pogosto lovila zadnje minute, da ne zamudim?!?) Poleg tega tole razlagam, ker so te informacije ključnega pomena za nekaj, kar se je zgodilo, ko smo – seveda že zvečer – prispeli domov.

Moj predragi in oče mojih treh otrok je sedel za mizo v jedilnici. Klasika – odprt računalnik, glasba preveč na glas. Ko sem pristopila, da ga objamem, niti vstal ni. Me objame nazaj, tako ne mimogrede, ampak mimosede, in pravi: »Zakaj pa imamo mi toliko muh tukaj notri?« Jaz ga gledam ko tele v nova vrata. »Prosim?« vprašam. Ponovi vprašanje in v isti sapi takoj pove, da jih je moral pobiti najmanj deset - če ne več – in da kam pri bogu sem skrila muhotep, saj je moral za pokol uporabljati kar kuhinjsko krpo. Ki je bila še vedno na mizi. Naročil mi je, naj jo odnesem prat. Meni še vedno ne delajo »klikerji« in vprašam: »In kaj imam jaz s temi muhami?« On pa: »Že od ne vem katere ure si doma; zakaj jih nisi ti pobila?«
A mi verjamete, da nisem vedela, kaj naj rečem? Res. Ker kaj tako smešnega pa res že dolgo nisem slišala. A to je – kot puzzle – sedlo v njegov način razmišljanja. Kjer mora vedno nekdo drug biti za nekaj kriv ali pa odgovoren, če lepše povemo. In jaz sem bila – tokrat – za muhe.

Ta vzorec mi je prekleto dobro znan. Spomnim se ga ne le od svojih staršev, kjer je bil vedno vsega »kriv« oče, ampak tudi od starih staršev, kjer je babica prav tako pogosto krivdo ali odgovornost za nekaj naprtila svojemu sinu, mojemu očetu. Nikoli ne bom pozabila, kako smo se smejali, ker je bentila nad njim, ker petelin ni hotel skakati po kokoših; nasadila je namreč kokoš, pa se ni nič izvalilo. Tako je bil oče kriv, da so bila jajca neoplojena in da nismo imeli piščančkov. On je poročil osebo, ki mu je pogosto prav tako obesila odgovornost za nekaj, s čimer ni bil prav neposredno povezan. Jaz pa … tako je. Za partnerja sem si našla - svojo mamo. Nikoli z ničemer zadovoljno. In vedno je moral biti nekdo za določeno stvar »kriv«. To so ljudje, ki enostavno ne razumejo, da se včasih pač kaj zgodi. Brez neke posebne povezave z nami. In da včasih pač nihče ni za nekaj kriv.

Pogosto sem se spraševala, zakaj. Zakaj me je nekaj potegnilo prav k nekomu, ki ima toliko podobnosti z mojo mamo. S katero si nikoli nisva bili posebej blizu. Ne, nisem okrivila partnerja. On je bil moj izbor. Ali kot bi rekla prijateljica: hoteli smo orkester, zdaj pa špilajmo. A, šalo na stran, pravzaprav sem dokaj hitro ugotovila, zakaj. Očetovega vzorca sem se bala še bolj. Bil je alkoholik. Sicer popolnoma nenasilen, a ko enkrat to ozavestiš, se tega bojiš; kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi. Tako sem pristala v življenjskem partnerstvu z nekom, ki je podoben tistemu, od kogar sem pravzaprav zbežala. In ki vidi povezavo med mano in tem, da po kuhinji leta ducat muh. Saj pravijo – beg nima smisla; potrebno se je naučiti in razčistiti. In – dokler ne vzameš neke lekcije, te bo lekcija našla; temu se ne da ubežati.

Nauk zgodbe? Odslej, ko pridem domov, grem mimo mačk, ne poslušam morskih prašičkov, kaj šele otrok. Stopim v kuhinjo, poiščem muhe, vzamem časopis in – odprem okna. Ter porabim kakih petnajst minut za to, da mrčes prepričam, naj že končno odleti tja ven. Ker, če bo ostal notri, se mu ne bo dobro pisalo. Sploh, če je na poti domov moj izbranec.
Nauk številka dve: ne pop...dit v življenju. Če se vprašaš, kaj me to uči in pa - zakaj, je vse veliko bolj smiselno.