Sem človek nizkega krvnega pritiska. Ko sem tako nekoč zaradi ne vem kakšnih problemov že sedela pri osebnem zdravniku, mi je ta – čisto resno – svetoval, da bi si zjutraj 'malo cuknila'. Čisto resno ne v smislu, da je bilo to čisto res, ampak je bil on čisto resen. Da bi si zjutraj, takole, za zajtrk, spila kak deci rdečega vina. Za pritisk. Sem namreč človek, ki se zaradi nizkega pritiska zjutraj, preden 'ruknem' prvi deci kave - ne se bat, nisem šla na vino – dobesedno vlečem. A ne bom pisala o tem, kako preživeti z nizkim, čeprav je tudi to, verjamem, vznemirljiva tema. Tokrat bom o tem, s čim, predvsem pa, kdo mi ga najučinkovitejše dvigne. Pritisk, seveda. Rečem jim »mojstri teorije«.
Gre za osebke, ki imajo zelo velike predvsem tri stvari. Prvi je njihov ego. Drugi je jezik. Tretji pa … no, ne bi rekla. Ker so ti osebki zelo velikokrat tudi ženskega spola. Tako da za tretjo veliko zadevo pri njih bi lahko rekla da je pamet, pa tega ne morem reči. Ker so pametni ljudje namreč pametno tiho. Sploh, če se debatira o temi, o kateri ne vedo veliko iz enega razloga - saj je niso praktično izkusili.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Teorija? Hmmm … Koliko primerov iz moje lastne zdaj že zgodovine, dokler sem še spadala med tako 'pametne', bi lahko naštela. Seveda, da sama nisem ravno človek kratkega jezika. Prekmurci bi rekli »V gobec je zrasla«, malo bolj hudomušni pa bi lahko dodali »Kam drugam pa ravno ne«, pa jim sploh ne bi zamerila, ker bi imeli prav. Ker sem velikokrat, bog mi odpusti, sodelovala pri kakšnem razpravljanju o stvareh, o katerih sem imela svoje mnenje, a sem bila v praksi te tematike malo slabše podkovana. Kar je pač okej, če o nečem debatiraš za šankom. Tam smo vsi močni; več časa smo tam, močnejši smo.
Drugače je, ko se nekdo spravi izražat mnenje, delit nasvete ali celo sodit o nečem, ko ni več za šankom, je pa na položaju, ko nekomu ali svetuje ali pomaga. Ali bi pač naj to počel, pa v bistvu ne, ker sodi. Take imam najraje. Slovenija je dežela sodnikov. Tudi jaz sem ena od tistih, ki to počenjam dnevno, a prav vedno po razsodbi otrokom zatulim eno in isto pesem – da jaz nisem sodnik, da naj se zmenijo sami in da jaz pa res ne vem, kdo se je prvi dotaknil daljinca za televizor, kdo je bil prvi na najbolj zaželenem prostoru na kavču ali kdo je včeraj nahranil psa in ga danes zato nima pravice. V vlogi starša je vključena ena najhujših vlog, vsaj zame, ko moraš namreč biti sodnik, zato jim tudi vedno znova povem, da – dokler vsaj dva sredi sobe ne ležita sredi mlake krvi, naj ne hodijo k meni po nasvet.
A vrnimo se k ljubiteljskim sodnikom; tistim, ki namreč to radi in na žalost kar pogosto počenjajo. In ki delijo nasvete in vrednostna mnenja, ne da jih kdo sploh kaj povprašal. Osebno imam najraje tiste, ki sodijo o tem, kako bi naj bilo, kako bi moralo biti in – to je pa itak češnja na torti - kako seveda oni niso taki, niso tako ravnali, niti nikoli ne bodo. Delim jih na tri dele. Prvi so »učitelji«, drugi so »zdravniki«, tretji so »komentatorji«. Ljudi, ki spadajo pod tip »učitelja« razumem. Njihov svet je 'tako je prav' in 'tako bi moralo biti' in seveda je vse, kar od tega izstopa, napačno. A ti tipi so dovolj inteligentni, da pogosto ne gredo v sodbe, kako je pa vse ostalo, kar ne pada v kategorijo 'pravilno', napačno. Oziroma, če se že spustijo tako daleč, so edukativni v smislu, kaj naj narediš, da se boš približal idealu. Nekaj takega je moja mama; toleriram, ker mi je mama in zato, ker ne živimo skupaj. Če bi živela z njo, bi bila zgodba z mojo toleranco povsem drugačna. Če smo že pri življenju z nekom – s takimi, ki so tip »učitelja« je izjemno težko živeti. Preverjeno; imam enega doma. A – gremo naprej, tokrat smo pri drugi temi.
Drugi tipi so torej »zdravniki« - vedo, kaj je zdravo, kaj je prav in kako to doseči, a … ja, tukaj smo, ni nujno, da so to kdaj izkusili. Recimo: imela sem ginekologa, ki mi je razlagal, kaj in kako kaj boli. Kako prosim? Kako naj moški to ve? Tako je! Iz teorije. Iz prakse bi mi težko povedal, kako recimo občutimo popadke, kakšna je intenziteta take bolečine in kje boli. Ker ne ve, a ne da ne? Tudi ženska ginekologinja ne ve – dokler ne rodi. Pa še potem ti bo povedala le približno, kajti vsaka vse doživlja na svoj način. Tipi »zdravnikov« so inteligentnejši od »učiteljev«, zato ti, ko vidijo tvojo čudno faco, medtem, ko ti razlagajo, da to ni zdravo ali dobro za to, ti pa veš, da tega niti slučajno niso izkusili sami, nehajo tako intenzivno razlagati. Ali pa hitro dodajo, da je pa to pri vsakem pač malo drugače. Najraje – beri, tile mi najbolj dvignejo pritisk – pa imam »komentatorje«, ki so res cvet. Cvet vsega, kar je, saj se tudi na vse spoznajo. In ne le to – vsem so pripravljeni to deliti. Neprecenljivo, mar ne? In veste, katero temo imam najraje na vsem svetu, da mi jo tile »komentatorji« razčlenjujejo? Starševstvo. Komaj čakam, res. Sploh, ker – ampak to pa je skoraj pravilo – sami niso starši. Po pravilu, mogoče je kje kakšna izjema. In taki so posebej polni nasvetov, kako vzgajati in predvsem, kako ne vzgajati, drznejo pa si celo na led, ki se mu reče »to imajo otroci radi«. »A res? Kateri otroci? Ali je bolj pravilno 'čigavi' otroci, kajti moji namreč ne … Vaši? A! Nimate jih? Razumem …« To bi najraje rekla vsem, ampak čisto vsem, ki pametujejo o tem, kakšni so otroci danes, še bolj pa o tem, kakšni smo starši. Ker, ne boste verjeli – tudi jaz sem bila odličen starš. Potem pa sem dobila svoje otroke.
Najraje, ampak to mi pa res dvigne pritisk na plafon in takrat bi pa rabila prav tablete za nižanje pritiska, pa imam, ko so ti, tako imenovani »komentatorji« tudi na takem položaju. In lahko komentirajo v katerem od medijev. Ni pomembno, ali je to časopis, ali splet, ali radio ali kaj drugega. Dajte, no, lepo prosim, osnovna higiena je, da ne pametuješ o nečem, česar nisi še nikoli izkusil. Prav te profile je zelo pogosto najti med avtorji komentarjev na spletu; neverjetno, kaj vse imajo za povedati. Še bolj nevarno pa je, ko se znajdejo na položajih avtorjev tekstov. Bomba.
Včasih si mislim, da med osnovno higieno človeka poleg tega, da se redno umiva, spada tudi to, da ima toliko samokritike, da reče, da nečesa pa ne pozna zelo dobro, saj nima prakse v tem. Šele praksa te namreč nauči, pa še ta ne vedno. Jaz se recimo nikoli, ampak res nikoli, ne spuščam na parket »to je pa dobro za vašega otroka« ali »takole naredite«, čeprav imam sama tri. Ker je pri mojih treh pri vsakem popolnoma drugače; kdo mi jamči, da ne bo drugače potem tudi s četrtim? Zato nikoli ne govorim, kako naj bi nekdo drug vzgajal, o tem namreč nimam pojma. Največkrat niti nimam pojma, kako naj sama vzgajam, kako naj potem pametujem še drugim? In daleč so časi, ko sem bila dober starš in sem vedela vse; končali so se, ko sem dobila prvega otroka. Potem vidiš, da nič ne veš. In se začneš učiti.