Vida vidi: Nesrečna vdova je kot jeti ...

Gledala sem jo, takrat najstnica, stara »komaj petnajst let«, kot poje Mežek, in bila prepričana, da je stara. Imela je 28 let. Natančno se spomnim tega, kot bi se mi včeraj v mojih možganskih vijugah porodila ta neumna misel. Nimam pojma, zakaj sem si to tako zapomnila. In nimam pojma, kako sem lahko bila tako blesava. Da sem o svoji 28 let stari sestri razmišljala kot o stari. Najstnica pač; saj veste – »polna znanj in življenjskih izkušenj«. Sestra je bila ob tej svoji starosti že poročena in tudi že prvič mamica. Mogoče zato, kaj pa vem, od kod se je takrat porodilo to moje razmišljanje; moja sestra je – mimogrede – še danes, nekaj desetletij za tem, mlada. Po energiji.

Vem samo, kako me je življenje na lastni koži naučilo, da sem eno veliko tele; no, to lekcijo sem vzela večkrat, ne samo takrat. Pa se ob tej primerjavi pardoniram vsem tapravim; teličkom namreč. Kajti, ko sta od tiste časovne točke minili dve desetletji, sem – stara skoraj 35 let prvič rodila. »Prosim?!?« bi gotovo rekli moji stari možgani izpred nekaj let nazaj, »stara baba!« A tokrat so bili tiho. Pa ne zato, ker je šlo zame … Kako sem gledala na leta svoje sestre, ko je bila ona 35, jaz pa 22, se natančno ne spomnim; očitno pa se je nekje »na poti« nekaj spremenilo. V moji glavi seveda. Kajti ni bila več tako strašno »pametna«.

Da starost nima ravno velike povezave s številom let, ki jih nekdo nosi in da so številke pri določanju, koliko je nekdo star, pravzaprav skoraj neuporabne, sem spoznala nekje vmes. Na podlagi velikega števila ljudi, ki sem jih srečala, videla in na podlagi izkušenj z njimi, ki sem jih predelala. Sicer drži, da se biologiji ne da pobegniti. V smislu, da pač število let, ki jih nosimo, delno določa, kako bo videti naše telo; ne le to, določa tudi to, kako bo funkcioniralo. Biološka ura je nekaj, kar melje prav vse osebke. To je dejstvo. Je pa res tudi, da to, koliko se nekdo počuti star – pa ne tako malo – določa časovni okvir, v katerem nekdo živi. Včasih so bile ženske pri 35 dejansko stare; ne le, da so se tako počutile, tako so tudi zgledale. Tako so se oblačile, obnašale, počutile. Kot da je življenje »še malo pa gotovo«. In dejansko so – ne vem zakaj, mogoče je na to malo vplivalo tudi njihovo prepričanje in njihov občutek o njihovi starosti – tudi prej umirale, kot to počno ženske danes.

Danes ženska po 40 komaj začne živeti, sem slišala zadnjič na enem od babjih žurov, na rojstnem dnevu - kako pa drugače – prijateljice, stare 40 let. Čemur lahko jaz samo pritrdim. Ne le, da jih imam že kar nekaj čez to številko, na to temo sem pozorna, saj se mi zdi zadeva precej zanimiva. In, ja drži; vsaj za nekatere. Izjeme so vedno, seveda, od ženske do ženske; odvisno od vsake posamezne zgodbe. A moja štiridesetka mi je – tega se odlično spomnim – prinesla nov veter. Tudi v jadra spolnosti, recimo. Ker sem imela, kar sem želela. Moškega. In z njim tri otroke. In ker sem se odločila, da »zaprem štacuno«. Potem pride … kaj pa jaz vem. Sproščenost. Ni presije, da moraš narediti otroka. Ni presije, da ne gre. Ni presije da gre pa si ne želiš, skratka … je samo presija tam, kjer ti paše. In meni je pasalo, bolj kot v času, ko sem bila mlajša. Kar je pravzaprav logično.

In če je ženska pametna, preizkusi tudi več ponudnikov istih storitev, ki se med seboj – roko na srce – kar precej razlikujejo. Pa ne govorim o dolžini. Bolj o tem, da se enim da malo bolj in malo večkrat potruditi, kar je za žensko – vsaj zame – odločilnega pomena. Sicer se z velikim številom ponudnikov ne morem ravno pohvaliti, za kar mi je danes žal, a j… ga. Zdaj je, kar je. Nisem namreč ravno poslušala tega, kar so mi na pol v hecu, a zelo zares govorili nekateri moški: »Daš, ne daš – oveniš.« Kar drži kot cvek v steno. Spomnim se tudi legendarne izjave neke gospe: »Ni mi žal, da sem dala; žal mi je, da nisem ponujala.« Kar je mogoče malo pretirano, saj konec koncev – vsak ki pride mimo pa tudi ni primeren za posteljne aktivnosti. Čeprav bi, po mojih izkušnjah, le redko kateri odklonil … A – gremo nazaj na temo.

Res je tudi, priznamo, a nam ni niti majčkeno žal, da je bil ta babji žur diskriminatoren do določenega spola. Nasprotnega, jasno. Da, tudi ženske, ki smo drugače strašno fajn in oh in sploh, si kdaj pa kdaj privoščimo kakšno diskriminacijo; popolnoma brez slabe vesti, da ne bo pomote. Kajti med čivkanjem, smejanjem, kričanjem ene prek druge in še čim, je bilo slišati tudi stavek, ki mi je ostal. Stavek, ki daje upanje. Ki govori, da je za vsako žensko nekje in nekoč luč na koncu tunela. Ena od prijateljic je namreč rekla: »A je kdaj katera že videla nesrečno vdovo?«
Cvek; v steno. Drži. Izjeme seveda so, a dejstvo le potrjujejo.