Vida vidi: Novi začetki

Sama ne izvajam velikih sprememb, sploh ne ob začetkih leta, meseca ali tedna. Če sem jih sploh kdaj, potem je to desetletja nazaj, saj se tega namreč sploh ne spomnim. Da bi sprejemala neke odločitve o spremembah, ki da jih bom delala. Po prvem. Po ponedeljku. Po nedelji, po prihodnjem mesecu ali po dopustu ali po … Ne spomnim se. Da bi kdaj sklenila, da bom s prvim prvim nehala. Jesti, piti, spati, hujšati, delati, ne-delati, telovaditi, teči, biti prijaznejša … te odločitve so bile v mojem življenju sicer že kdaj na mojem miselnem jedilniku. A nikoli povezane s koledarjem. Poleg tega sama sebe predobro poznam. Sem prelena, da bi se lahko odločila, da bom pa recimo jutri začela vstajati eno uro prej in bom telovadila.

Kajti – če hočem narediti to spremembo, moram narediti spremembo že eno potezo prej, mogoče že dve. Torej moram iti prej spat. Če hočem iti prej spat – da bom torej lažje in prej vstala – moram stvari, ki jih po navadi delam tam nekje po pol noči, narediti prej. Kar pomeni, da moram … skratka – domine. In niti slučajno nisem tako butasta – pri več kot štirih desetletjih mi je pa toliko že jasno – da bi sama zase mislila, da bom uspela spremeniti pet stvari hkrati. Ni variante. Ne, da ne bi želela, ne da se mi ne bi dalo, ne gre.

Počasi se daleč pride, so me učili. Drži? Pri meni ja. Čeprav drži tudi, da pa nekatere stvari pa moraš enostavno – odrezati. Drugače ne gre. Se vleče, vleče; v nedogled. Iz leta v leto, v drugo desetletje, do smrti. Nekatere. Kot je recimo odvisnost. Če si odvisen od cigaret, alkohola ali droge, ne bo šlo – »pil bom manj« ali »danes pa bom skadil samo dva«. Moraš nehati. Totalno. Ker te drugače enostavno potegne. In potem spiješ še vse za nazaj; še za tista dva dni, ko ti je uspelo ne piti, ali pa še malo zraven. Da ja uničiš sovražnika.
Večina sprememb pa je vseeno majhnih korakcev, ki pa so prav zato veliki. Ker nam je uspelo svoje življenje majčkeno obrniti. V boljšo, v bolj pravo smer. Iti na fitnes. Na sprehod. Najprej enkrat, nato že dvakrat na teden. Manj delati. Biti več s partnerjem. Se več igrati z otroki. Biti malo manj zadirčen in bolj prijazen. Biti bolj tu, zdaj, prisotnejši; ne nekje drugje, že v nekem prihodnjem trenutku. Danes je šlo in se zgodi, da naslednji dan spet ne gre. Nič hudega, če se odločimo, majčken zdrs iz začrtane smeri ni problem. Če si odločen, kam bi rad prišel, potem tudi boš. Če si seveda pripravljen za to tudi kaj narediti. Odločenost sama sicer ne pomaga.
Nasploh pa je moja izkušnja s spremembami in »novimi začetki« taka, da to enostavno ne gre, dokler ostaja na ravni možganov. Ker potem misliš. In razmišljaš. In razglabljaš in preigravaš ter prelagaš misli, kot na šahovnici. In … pogrneš. Kozarec ali čik sta spet v roki. Čokolada v trebuhu in na poti na boke. In tekaški copati že tri dni osamljeni v kotu.

Vedno mi je šlo na živce pretirano razmišljanje. Ker mi ga ni uspelo spraviti v realnost. Potem pa sem ugotovila, kje je ovira. Možgani! Ne smem delati z možgani! Kar je bila zame, ki nisem pretirano inteligentna, posebej osvobajajoča misel. S pretiranim razmišljanjem še nihče ni ničesar uspel premakniti v realnosti. Sprememba se zgodi šele, ko jo začutiš na ravni telesa. Če ti uspe energijo iz možganov preseliti dol, nekam med srce in želodec, bo šlo. Če ne, ne. Sama vem – dokler sem razmišljala, kako bom pa zdaj vsak večer telovadila, sem imela tak odpor, da priročnika z vajami niti odprla nisem. Kaj šele, da bi zganila svojo rit. Ko pa je to začutilo moje telo in reklo, da potrebuje gibanje, je telovadba enostavno stekla.

Ko se je v moje možgane zapičila misel: »Ne! Te čokolade ne smeš pojesti in je tudi ne boš!«, mi je ta misel tako dolgo divjala po glavi, da nisem mogla več. Bolj sem razmišljala, da ne bom, bolj me je nekaj vleklo. Dokler nisem vzela tiste čokolade in jo požrla. Pa ne samo tisto! Še eno škatlo piškotov zraven; tako, iz kljubovanja in da se jasno vidi, kdo je šef. Možgani seveda. Ko pa sem telo vprašala, ali ob devetih zvečer res potrebuje toliko sladkorja – ali mogoče kaj drugega – in sem ga poslušala, kaj ima za povedati, pa se je to le redko odločilo za sladkor. Prej za posteljo. In mogoče za koga v njej. Skratka, odločitev za neko spremembo resda dozori v mojih možganih, izvesti pa jo mora telo. Kar sploh ni enostavno. A se da. Če ga želiš poslušati, ga slišiš.
Telo govori samo, mimo možganov. Moje telo trenutno potrebuje počitek; kar kriči po njem. Ker ga ne želim poslušati, je zelo jasno in še glasnejše pripoveduje. Zboleva. A zdaj moram izvesti nasprotno potezo, kot prej. Zdaj telo zahteva in so možgani tisti, ki bi morali slediti. A … ne boste verjeli. Možgani se delajo popolnoma – gluhe.

Saj sem rekla, možgani niso pretirano inteligentni. Telo je pametnejše. Samo – pst! Tega za nič na svetu ne bom povedala svojim možganom. Naj bodo prepričani, da so oni glavni. Le tako jih vsaj majčkeno utišam. In imam čas poslušati svoje telo.