Prijelo me je, da bi se razpočila! Sveta jeza! Z roko sem udarila po mizi, debelo zaklela in s tem preklela vsa svoja rodila in zgonila vse skupaj v rodila nekoga drugega. Zdaj me je, poleg vsega, bolela še roka. Poleg tega, seveda, da ni šlo tako, kot sem želela jaz. Če bi se lahko, bi se ugriznila v rit; ni šlo. Preverjeno.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Zakaj vse skupaj? Moj plan je šel v maloro. Pa tako lep načrt je bil! Vse je teklo kot po maslu, potem pa se je – z vedrega neba – nekaj zalomilo in … Pomislila sem: »Pa kaj se greš?! Kot da ne bi vedela, da je v tvojem načinu življenja delati načrte kot račun brez krčmarja. Krčmar – življenje – ima namreč vedno zadnjo besedo.« Zdaj sem bila šele jezna!
Nisem preveč trde glave, no, čeprav je pač tisto, kar mi najlažje gre v glavo, alkohol, a tudi drugače sem tudi kar učljiva. Odvisno od snovi, priznam, poleg matematike in kemije mi je bilo vednoslabo, a – zdaj ne govorim o tem. Želim povedati, da se kar hitro učim in kmalu sem se iz svojih izkušenj naučila, da je delati načrte bolj jalov posel. Ker se vedno kaj … zmrda. Oprostite izrazu. In potem si slabe volje. Ne samo, ker ni šlo; potem si slabe volje, ker ni šlo tako, kot si hotel ti.
Dokler je človek še otrok, še nekako vozi s popolnoma svojimi scenariji v glavi. Kakor pa rasteš in kakor se širi krog tvojih zanimanj, krog tega, kar si in kjer deluješ, pa … nemogoče. Nemogoče!
Sicer pa – kaj pa si ljudje sploh predstavljamo? Da bo nekaj teklo, tako kot smo si zamislili mi? Zakaj le? Lahko ja, v primerih, kjer je vse, ampak popolnoma vse odvisno le od nas. Kar je – skoraj nikoli. Kajti nismo sami na svetu. In če pozabiš vključiti vse pripadajoče elemente v neki zgodbi, bo nekaj gotovo šlo drugače. Pa kaj potem?
Ste kdaj pomislili, kako siromašno bi bilo naše življenje, če bi bilo tako, kot smo ga načrtovali? Sveta mati … jaz bi bila zdaj zagotovo stara devica, samska in brez otrok, s krdelom mačk in prav tako velikim krdelom ostale domače živine. Kakšna družina neki! Moški? Niti pod točko razno. Otroci? Še manj. Jaz, živali, knjige. Kar se sicer – takole zdaj, ko sem do vratu v materinski in gospodinjski vlogi – včasih prav prijetno sliši. A … kaj pri bogu samem bi pa počela?!? S čim bi se le ukvarjala, če ne bi bila zdajle mati, kuharica in čistilka, negovalka, krotilka tigrov ter volkov, v prostem času pa še taksistka, policistka in zagovornica pravic užaloščenih in trpečih (beri - mojih otrok). Mislim, da bi se na smrt dolgočasila. Res. Zdaj kdaj sicer komaj diham od gužve, a … sem pač človek, ki se pusti »nasrat«. In ni mi žal. Kajti v planu imam »ne imeti otrok«. Pride prvi. Rečem »okej«. Pride drugi; spet. Tretji? Ajde. To ni bil moj načrt, plan a je padel v vodo. Kmalu se je sesul še plan b. Kaj je obveljalo? Abeceda je prekratka. Ne plan ž, žnj mogoče.
Mislim namreč, da je načrte, ki so zrasli v naši glavi, skoraj vedno potrebno lomiti. Ker so premajhni, preuborni, presiromašni. Življenje ima za nas v načrtu nekaj drugega, večjega. Ne mislim, da je potrebno prelomiti dane besede. Ne, besede in obljube je potrebno držati. Svoje načrte pa lahko opustimo, prečrtamo in … se prepustimo. Vržemo se v tok življenja, pa – bo, kar bo. To je življenje! Ne pa večno cincanje, premišljevanje in razmišljanje, a je to po tvojem načrtu ali ne. Ko j… načrte! To je užitek! Ko te premetava, meče kot morje, sem in tja. Sicer je to bolj naporno, kot vožnja znotraj okvirjev, ki nam jih je postavila lastna glava, a …
A ste že kdaj doživeli kaj boljšega kot nenačrtovan seks? Ne! Mogoče se s tem lahko meri le kakšna nenačrtovana zabava. Zakon! Nobena zabava, na katero sem se pripravljala, ni bila tako nora in odpiljena kot kakšna, ki se je kar zgodila. Ne, ker je bilo novo leto. Ali rojstni dan. Kar tako, ker nam je pač bilo. Zasedeli smo se. In – glej, no! Žurka! Brez planiranja. Ali nenačrtovan izlet. Zjutraj se zbudiš in rečeš 'joj, kako bi pa danes.. ' in si že v adidaskah, avto pa drvi proti morju, planinam, ali starim prijateljem. Ni ga čez spontanost in mehko prilagodljivost. »Ne bodi no tako trd,« vedno rečem mojemu predragemu. Pa ne v postelji.
To je to. Puščam načrte, da nastajajo v moji glavi, zakaj pa ne. To je naravno, da ves čas nekaj načrtujemo. Kaj bom počela, dosegla, naredila. Danes, jutri, v toku življenja. A največkrat je najbolje, da načrti v glavi tudi ostanejo. V svojih okvirjih. Jaz pa živim. In se zaradi nerealizacije (fuj, kako grda beseda!) sploh ne nažiram. Bom že. Ne bom? Pa ne bom. Pa kaj. Moj edini načrt je – preživeti in se ob tem kolikor toliko dobro imeti.
Za »dobro imeti se« pa je dejstvo, ali so okna oprana, ali bodo čez dva dni, popolnoma nepomembno. Seveda je potrebno imeti čista okna; a – ali se bo to zgodilo danes ali pa dva dni kasneje, ali pa tri, koga pa to briga – to pa res ni življenjskega pomena. Je pa za življenje v meni pomembno, da se predam toku. Ne bo me prineslo tja, kamor sem načrtovala, a pot bo veliko zanimivejša, kot bi bila sicer; prostor, kamor bom prispela, pa bo veliko bolj moj, kot sem si sploh sposobna predstavljati. Ne bom sicer prišla tja, kamor sem mislila, da bom; prišla bom tja, kamor sem morala priti.
