Posledice človeških dejanj so vidne: Zemlja se segreva, najhitreje do zdaj, kar je znano nam. Ledeniki in sneg izginjajo, gladina morja se dviguje. Glavni krivci smo ljudje, ki povzročamo emisije, torej v naravo in zrak izpuščamo najrazličnejše snovi, kot so tudi toplogredni plini.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
O tem, kdo nosi odgovornost za vse, ni dileme. Jaz, ti, ona in vsi mi. Kdo je najbolj kriv, je ta trenutek popolnoma nepomembno; edino, kar velja, je dejstvo, da bo, če bomo še malo čakali križem rok in si krivdo kot pekoč krompir podajali eden drugemu ter vztrajno tiščali glavo v pesek in čakali, da problem odide sam od sebe, prepozno. Kot je že prepozno za tisoče živalskih vrst, ki smo jih s svojo neizmerno aroganco in pozicijo »človek je prvi, najpomembnejši in glaven«, dobesedno izbrisali z obličja Zemlje.
Slišim, slišim: »Izumrtje je naravno, je del evolucije.« Absolutno drži. A ne tako množično in hitro, kot se odvija zdaj. Povprečno izumiranje vrst je danes več kot sto krat večje kot kdaj koli do zdaj. Podatek, ki zaboli. Včasih kar spati ne morem zaradi kakšnih stvari, zato o njih nočem niti razmišljati. Kar je tudi najlažje in to nas naredi večina. Miži. In se dela, da vsega tega ni. Soočenje z realnostjo zna biti ne le težko, biti zna kruto. A zdi se, da smo tako dolgo mižali, da druge ni, kot da končno spregledamo. A - tudi to ni dovolj. Razmišljanje za seboj potegne zavedanje, to pa odgovornost. Ki je ljudem ne preveč priljubljena in med njimi ne preveč množično razširjena lastnost. Lahko je govoriti, težje je kaj narediti. Dejstvo. In tega se najbolj na vsem svetu zavedamo - ženske (moj medklic je lahko samo »Go, Greta, go!« - torej »Greta, naprej« in dejstvo je, da me popolnoma nič ne čudi, da se je stvari lotila – ženska. Bravo. In kapo dol.) Torej ženske se najbolj zavedamo, da je akcija v naših rokah, saj vsakodnevno živimo stavek »tega ne bo naredil prav nihče razen mene«. Kajti - ne glede na to, kako dolgo čakaš, da se bo perilo dalo prat, da se bo počistil prah ali pomila posoda – se to seveda ne naredi samo. Zato ženske večinoma niti ne čakamo. Prevzamemo odgovornost. In vzamemo stvari v svoje roke (a to je že druga zgodba).
Tu smo torej. Župo, ki je vedno bolj vroča, smo skuhali sami. Sami jo tudi že presneto nekaj časa jemo, zdaj jo bomo morali nekako ohladiti, da bo postala bolj prebavljiva. Večina nas tudi že dobro ve, kako. A to ni dovolj. Za spremembe je potrebna poštena akcija. Stvari, ki so se desetletja in desetletja pometale pod preprogo, so enostavno postale prevelike.
Da se ne da? Da je posameznik premajhen? Absolutno najlažje je iskati izgovore. Kako je že rekel ne vem točno kdo? Nekaj v stilu, da, tisti, ki misli, da nekdo majhen ne more ničesar storiti, še ni bil s komarjem v sobi. Zato – ta je pa Gandhijeva – če želimo videti spremembo v svetu, moramo biti ta sprememba – mi sami.
Planeta B ni. Priznajmo si že končno enkrat to. Poti nazaj tudi ni. In če hočemo nekaj časa sploh še hoditi po tej še vedno prekrasni Zemlji, bomo začeli aktivno spremljati in spreminjati realnost. Najprej tako, da bomo zahtevali, da se prebudijo odločevalci; to so tudi tisti, ki smo jih volili. Tudi naša vlada ne ve točno, kaj bi storila s podnebnimi spremembami, a lahko naredi veliko. Predvsem se lahko najprej neha pretvarjati, da problema ni. Nato pa bi lahko končno sprejeli tudi kakšne ukrepe in politike, ki bi na vseh nivojih pomagali naravi in posledično človeku. Ne bi izgubljala prostora in časa z govorjenjem o investicijah v železniško, avtobusno in kolesarsko infrastrukturo, o obnovljivih virih energije in spodbujanju ljudi, da jih vzpostavljajo ter uporabljajo. Ker je bilo na to temo s strani tistih, ki so v tem strokovnjaki, prelitega res veliko črnila. Tako da – vemo, kaj in kako naj bi delovali. A … akcije še ni.
A, na žalost, ali pa na srečo, znanstvena fantastika ostaja znanstvena fantastika. Na Luni se ne da živeti. In planeta B zaenkrat še nismo odkrili. Ostajamo trdno na tleh, ki smo jih kar fino popackali z najrazličnejšo svinjarijo. In – druge ne bo – jih bomo morali tudi očistiti. Mi. In to – čim prej.