Na dan, za katerega smo vedeli, da bodo ljudje pop… od predprazničnega potrošništva, saj bodo tisti, ki do tega dne niso imeli časa ali ideje, kaj komu podariti naslednji dan, na praznik, ki je v naši družbi absolutno največji - jaz pa absolutno nisem tega mnenja, a to je popolnoma druga zgodba - smo se peljali prav v središče tega: v mesto, v trgovine. Ni bila moja ideja. Izogibam se množicam, tistemu, kamor se stekajo mase in to - če je že neizogibno - opravim takrat, ko si večina še daje čas. A včasih se pač ne da izogniti. Pokom. Takim ali drugačnim. In ker sva tudi midva s partnerjem le tipična predstavnika človeške vrste, na katerima se da dokazati, da statistika dejansko drži, je počilo. Kriva sem jaz, seveda, ne on. Maxima mea culpa. Ker moj ego pa vseeno - čeprav mi je vsakič, ampak res vsakič žal, da nisem držala goflje in požrla vsega dreka, ki ga je spet vlil name - sploh, če je pred otroki - moj ego pa torej še vseeno kdaj pa kdaj odreagira. Bilo je … bolje da ne opisujem. Kričanja. Izrazov na obrazih otrok. Naslednjo sekundo mi je bilo žal, a bilo je nepovratno; skočila sem. Odreagirala. Napačno. Edino pravilno bi bilo - ignorirati. E, j… ga. Prihodnjič bo bolje.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
A - bolezen praznikov je privrela na dan tudi med nama. Praznitis. Ni vsakodnevne rutine. Ne vstaneš in že zjutraj razmišljaš, kako boš s sodelavko spil kavo, nato pa delal to in ono. Ne. Že zjutraj ugotoviš, da si se znašel na spolzkem in praznem terenu - sam si boš določil, kaj vse bo ta dan prinesel. Problem? Zelo pogosto. Če imaš otroke in so ti še doma, te verjetno čaka celodnevna mešanica borbe med tem, da bi jih aktiviral, da si pospravijo sobe, mogoče pogledajo celo v šolske torbe, da kaj pomagajo v kuhinji, saj jim ne bo škodilo, če bodo znali kaj skuhati ali speči; in tem, da boš ves dan igral sodnika-policaja-odvetnika in jim poleg tega spretno skrival ipade, ifone in podobne i-pizdarije. Ker želiš, da so tukaj. Dokler so. Če so otroci že zdoma, pa verjetno pripravljanje vsega, kar so imeli na mizi in drugje v svojem domu nekoč in neskončna čakanja, pogledovanja na telefone, ali je kdo že poklical, in ure, ali je še čas, da spečeš še tisto in ono, kar je imel sinek rad ali pa je hčerkica oboževala.
Skratka - v vsakem primeru - ni rutine. Čistina. Praznina. Ki se jo spraviš polnit tako, da si prijazen do sebe in tudi do svoje okolice. Ali pa tako, da poka. Med partnerji, med člani družine.
Zato so statistične številke razhodov, ločitev in samomorov med in po praznikih tako visoke. Ker ljudje čez praznike doživijo spremembe vsakdanje rutine. In s tem ne znajo ravnati. Prazen čas in prostor napolnijo s kreganjem; namesto da bi - ali pustili praznega, ali pa ga napolnili s čim drugim, samo ne z očitki, kreganjem, grdimi besedami in slabo energijo. Sprememba? Nekaj, kar je edina stalnica v življenju. A nam, ljudem, najtežje pade; proti spremembam se borimo z vsemi štirimi.
Prazniki so zaj… reč. Ker - poleg tega, da so čas, ko se nam vsakdanjik za nekaj dni spremeni in že to umanjkanje rutine v nas povzroči krče, so še za veliko večino ljudi čas, za katerega je vnaprej določeno, kaj se od njih pričakuje. Med temi prazniki je potrebno to, med onimi drugo, spet med tretjimi nekaj poponoma drugega. Družba pričakuje. In to je prav grozljivo. Od nekdaj sem sovražila pričakovanja “družbe”. Kaj me briga! Jaz bom po svoje. Je bil pogosto moj odziv. A - živiš v tem času in tem prostoru. Ne na luni. In temu se ne da izogniti. Se pa da pričakovanjem - enostavno jih preslišiš. In se nehaš gristi zaradi vsega, kar bi morala, pa ne.
“Vas moti, ker ne grem tja? Zakaj pa? Mene ne moti, da greste vi. Vam gre na živce, ker to delam drugače? A res? Mene pa ne moti, da vi delate drugače od mene.”
A še vedno je tu čas, ki je prazen. In je potrebno paziti, s čim ga boš napolnil. Ker bo nekoč le spomin. Prijeten. Ali pač ne. A to, da čas teče samo naprej in nikamor drugam, je edino pravilno. Kajti - vse mine. Tudi prazniki. Vas to tolaži? Ne sekirajte se, mene tudi. Kajti mine čisto vse; ne samo prazni prazniki. Tudi polni. Tudi poki, taki in drugačni. In to je edino, kar je pravično. Minevanje. Prej se bomo s tem sprijaznili, prej bomo uspeli praznike doživeti take, kot so. Prazne. In jih izpolniti z nečim, kar je nam lastno. Ne s tem, kar od nas pričakujejo drugi. S tem, kar je moje. Samo moje. In to bo pravi praznik; moj.
Takrat bom spala do poldneva. Šla v kuhinjo, pojedla kruh z maslom, spila kavo in ingverjev čaj ter - šla nazaj v posteljo. S knjigo. S kakšnim dobrim filmom. Z glasbo. Z moškim; mogoče. A samo, če ne bo preveč govoril. Vse ostalo lahko, samo tiho naj bo. Z mačko, ki bo spala ob mojih nogah. To bodo prazniki, ki bodo res taki, da bodo po mojem okusu. Prazni. Ker vsake toliko časa moraš vrečo izprazniti, drugače je tudi polniti ne moreš več.
