Vida vidi: Seks. S seboj.

Zadnja leta imajo vsi – pa naj bodo terapevti, neterapevti, zdravniki ali zdravilci, navadni ali malo bolj posebni ljudje – polna usta tega, da mora človek imeti rad najprej sebe. Se ceniti. »Ker se cenim«, gotovo se še spomnite butaste reklame. Dati nekaj ne le vase, ampak tudi nase. Nam pripovedujejo zdaj od tu, zdaj z druge strani. To se je posebej razširilo zadnja leta, mogoče kakih deset let. Prej - kaj pa vem, ali naj ven privlečem pridevnik »v socialističnih časih«? - je veljalo malo drugače. Če si preveč cenil sam sebe, če si to tudi pokazal, če si poskrbel, da je bilo dobro tudi tebi, ne le vsem okoli tebe, si bil … egoist? Egocentrik? Sicer ta pojem pomeni čisto nekaj drugega, a – včasih dejansko ni bilo govora o tem, da mora človek poskrbeti zase; sploh ne najprej.

Meni je bilo recimo popolnoma novo odkritje, ko so nas na letalu, ko sem šele kot študentka prvič sedla na letalo, podučili, da moraš dati masko s kisikom najprej sebi, potem šele otroku, če recimo sedi poleg tebe. Ker so me do takrat peglali, da je lepo, če deliš, daš; poskrbiš pa predvsem in najprej za – druge, tiste okrog ali zunaj tebe. Ta filozofija je sicer blizu predvsem ženskam, moški so nemalo presenečeni, ko jih kdo opomni, da niso center sveta. Da se okrog njih ne vrti sonce, razen mogoče, če so si ga malo preveč ruknili. In da bi bilo fino, če najprej recimo poskrbijo za to in ono, na koncu pa – ajde – zase. Moškim se ob tem po navadi odkrije povsem nov svet, a – kljub temu, da je tukaj tisti mesec v letu, ki velja za ženskega, tokrat ne bom o tej temi. Mogoče prihodnji mesec, ki bo – ja, pa ja … – manj ženski.
Tokrat bom o tem, da drži, da so me učili drugače, da je treba torej poskrbeti najprej za druge. In da jaz tako pravzaprav dejansko živim; to mi je v krvi, bi rekel Zdravko. Ko vstanem, pridem domov ali nakupujem v trgovini, najprej nahranim vse živo kar je okoli mene, v trgovini nakupim vse, kar je treba in še tisto, česar ni treba – za druge. Zase pa nič. Tudi moja hrana – če sploh – pride na vrsto zadnja. Navada je železna srajca, saj veste. Le pri nečem se ne držim družbenih zapovedi, kar se tiče ljubezni do sebe, mislim. In sicer pri eni posebni obliki ljubezni do sebe – pri telesni. Če smo še natančnejši, pri spolno-telesni. Pri samozadovoljevanju. In prav zadnjič sem pomislila – le kako pa, da pa o tem pa nihče kaj na veliko ne govori. Kako imeti sam sebe rad, v fizičnem, ne le v duhovnem smislu. O tem pa - večinoma - tišina. Seks s seboj je tabu; sploh, če to počenjajo ženske.

Dobro, priznam, jaz nisem hodila v cerkev. In nisem z materinim mlekom spila prepovedi in groženj, da se mi bo roka posušila, če se bom prijemala »tam« in da me bo ne vem kdo kaznoval z ne vem čim. Sem pa vseeno zrasla v katoliški družbi, to je dejstvo. Mimo časa in prostora, v katerem smo ali smo bili, ne moremo. Resda so bila v mojem življenju tudi obdobja, ko sem na to čisto pozabila. Je pa dejstvo, da mislim, da je ta oblika ljubezni do sebe primarna. In jaz – da, dragi moški, tudi ženske, no, ne morem trditi da vse, lahko pa rečem, da nekatere – to tudi delamo. Ko mi manjka tisto nekaj, ali pa ko točno vem, kaj mi manjka, poskrbim, da mi ne manjka več. Čisto enostavno. In – če se pošalim – tudi čisto pri roki.

Dolg dan je bil za mano. Nekje okrog polnoči – pol ure gor ali dol – sem stopila pod tuš. Topla voda se je razlila po mojem telesu. Toplota pa se je razlila tudi po moji notranjosti. Kar stala sem tam … stala … in stala. Voda pa je tekla. Prijalo je. In kar nisem mogla nehati. Uživati v toploti, miru in šumenju vode. Moja roka je kar sama zašla med moje noge. Toplota … mehkoba … jaz … in moji prsti … v meni.

Konec koncev vsak sam najbolje ve, kdaj, kaj in kako mu paše. In šele ko ti sam veš, kako in kaj, lahko uživaš tudi z drugim. Ker – če te že on ali ona ne prime prav, mu znaš ti vsaj povedati, kako. In težko je opisati občutke, ko zna človek uživati tudi sam. Sam s seboj. Sploh, če zna uživati tudi pri tem, ko se sam igra; misim, sam s sabo. Ko nima zavor, strahu, da ga bo sram pred nekom; ko nima nad sabo giljotine prepovedi, greha in kazni.

Ne spomnim se točno, kdaj sem prvič ugotovila, da mi samozadovoljevanje ne povzroča frustracije, ampak samo veselje. Res ne vem. Ker sem – kot vsi otroci – rada odkrivala in sem tudi hitro odkrila svoje telo. Ga sicer potem kar nekaj časa na nek način zanemarjala in puščala ob strani, a … hitro ugotovila, da je telo tista hiša, tista osnova, ki je del nas. In mi del njega. Mislim celo, da je življenje na tak način pot, da človek ostane … kako bi rekla … »normalen« ni čisto prava beseda. Bolj mislim »normalen« v tem smislu, da se mu ne zmeša v tej realnosti, kjer je povsod polno omejitev, prepovedi, grehov in kazni ter čistunov, ki čepijo v vsakem grmu in so polni nasvetov in pridig. Kajti – tako jaz vidim ta svet – le, če si v stiku s samim seboj, če si vse, kar se ti dogaja, priznaš, če se zaradi tega ne grizeš, če znaš sam sebe ne le poslušati, ampak tudi slišati in konec koncev uslišati. Če pri tem seveda nikomur ne škoduješ, ampak delaš le dobro. In če se znaš začutiti. Šele potem lahko rečeš: »Evo, rada (ali rad) se imam.« Ker se imaš potem pa res in to – celega. Ker se sprejmeš. Ker si priznaš. In se imaš rad takega, kot si. Ne le bel, tudi črn. »Angel sem. In hudič sem.« sem nekoč prebrala v nekem tekstu. To je malce pretirano, a – v osnovi drži. Celota smo in predznak – torej plus ali minus - ni nekaj, kar je dano po naravi, to je nekaj, kar določamo sami. Kaj je prav in kaj ne. A preveč pogosto pozabljamo, da je naša primarna narava pravzaprav živalska. Spolna. Spolna energija nas dela žive, ohranja pri življenju in je vir mnogih radosti.

Zato; najprej - dragi moški! Mogoče je prav, da ob mesecu, ki so ga razglasili za ženskega (čeprav marec, mimogrede, ni nič bolj in nič manj “ženski” kot recimo julij ali november, tako da …), spoznate, da to počenjamo tudi ženske. In nas zato ni niti najmanj sram.

Samozadovoljevanja ne vidim kot nek “dodatek”, kot nekaj, kar delam, ker bi mi nekje drugje pač manjkalo. Sploh ne. To je samo moje. Nekaj, ker je med mano in - mano. In nima zveze z nikomer drugim, samo z menoj.

Drage ženske, vam pa – niste edine, ki to delate. In – ne delate narobe. Uporabljajte prste in domišljijo, zato nam jih je nekdo nekoč nekje dal. Ne zato, da se bomo frustrirale, česa se ne sme in kake packe smo, če smo to počele. To – po mojem - ni nikoli bil in ni namen življenja. Življenje je najbolje in najlepše užiti táko, kot je. Ne belo. Ne črno. Celo.