Pogosto, zelo pogosto se mi zdi, da sem – natančneje, da sva – edina. Da se to dogaja samo nama. Prepir za prepirom, nikakor da se stvar umiri, pa že novi prepir … ni sprostitve, ni pomiritve, ni olajšanja … Iz prepira v še večji prepir; skratka čisti šmorn. Zdi se, da se znava samo še pikati, praskati in obmetavati z za partnerje popolnoma neprimernimi stvarmi in za partnerje, ki naj bi si pomagali, sobivali in se imeli radi, na čisto neprimerne načine.
Sicer mi je kristalno jasno, da je idealna zveza kot jeti, namreč nihče je nikoli še ni nikjer videl, saj so vsepovsod razhajanja. Pravzaprav sem mnenja, da so različna, celo nasprotna mnenja nekaj čisto normalnega za dva partnerja. Zakaj bi morala misliti enako? To je absolutno nesmiselno, je pa res, da je za dobro zvezo treba sprejemati mnenje drugega. Ne le tolerirati; ga sprejeti kot sebi enakega, ne pa manjvrednega.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Skratka, čeprav me možgani pogosto prepričujejo (ah, ta ego, ki vedno govori, kako poseben in unikaten je na tem svetu …), da se prepirava samo midva, je jasno, da ne midva, ne vidva in ne onadva nista izjemi. Se pa načini, na katerega to počenjajo nekateri, zelo razlikujejo od tega, kako se kregajo drugi. Eno nam je pa skupno – teme prepirov. Strokovnjaki in svetovalci za odnose so namreč ugotovili, da se ljudje najpogosteje prepiramo zaradi treh zadev: denarja, družine in pozornosti.
A vedno, ko tako že v nekem odmiku, ali časovnem, ali prostorskem, od prepira, torej oddaljeno gledam to svojo zmešnjavo, si mislim: »Kako brez veze! Zakaj se prepiraš, to je čista zguba časa … reci 'ja', se obrni in idi stran. Konec koncev so stvari, zaradi katerih se prepiramo, tako nepomembne … in tako hitro minljive … skoraj, kot mi.« A – vedno znova padem v to jamo z blatom, ki se mu reče prepir.
In v čem je skrivnost dobre zveze? Da se ne prepiramo? Seveda ne! To je potrebno početi na tak način, da iz prepira nekaj iztržimo, če se izrazim v jeziku tega, kar je v potrošniškem svetu najpomembneje, profita. Da torej iz prepira ne pride eden poraženec in eden zmagovalec (ker v prepiru pravzaprav nikoli ni zmagovalca, samo poraženci; največji poraženci po prepirih pa so tisti, ki so najmanj krivi, to so otroci), ampak, da se iz vsega oba nekaj naučita. Skrivnost dobrega odnosa torej ni v tem, kot je vedno govoril oče mojega dobrega prijatelja – »günja fse pokrije«, torej odeja vse pokrije (čeprav je v tem ogromno resnice! A jaz sem k temu vedno dodala, da je včasih »günja« pač malo prekratka). Skrivnost dobrega odnosa, se zdi, torej ni v tem, kako skupaj preživimo trenutke »tam zgoraj«, ampak, kako preživimo trenutke »tam spodaj«, torej ko smo v svoji najslabši možni različici.
In, ker sem borka, se držim dejstva, ki mi je bilo očitno položeno v zibko; da se je namreč vredno boriti. Za vse v življenju. Da se je za odnos vredno boriti, učijo tudi družinski svetovalci, a – boriti se morata dva skupaj; če to počenja samo eden, se ne bo obneslo. In zdi se, da je za dober prepir pomembnih veliko stvari; če se ravnamo vsaj po osnovni – da govorimo in se obnašamo tako, kot bi radi, da bi nekdo govoril z nami in se obnašal do nas – smo na zeleni veji. Dobro pa se je vedno spomniti tudi še ene pomembne stvari, da se namreč partnerja »borita« s problemom, ne pa eden proti drugemu.
Vsi odnosi gredo tudi skozi pekel, to je dejstvo in tudi o tem ljudje ne govorimo radi; in nekateri pekel tudi preživijo, skupaj. A ne le to – obdržati jim uspe odnos, ki je po vsem skupaj celo boljši. Da je lepo ljubiti, vemo vsi, a nihče nam ni nikoli povedal, da, če hočemo obdržati odnos, to zahteva od nas celo, da človeka ljubimo, tudi takrat, ko ga na trenutke ne moremo niti prenesti več. Svojemu partnerju tako vedno rečem: »Glej, dokler te 'gnjavim' glede nečesa, je v redu; ko te ne bom, boš vedel, da je konec. Kajti takrat mi bo vseeno.« In takrat še tako velika »günja« ne bo imela več česa pokrivati.
Velikokrat se tolažim, da je bil prepir le »suha vaja«, kajti še vedno vztrajno padam na izpitih … kar se tiče kakovostnega kreganja. Tako sklepam, da »mokra vaja« še pride. Mi je pa treba priznati, da mi vztrajnosti – vsaj pri prepiranju – ne manjka. Tako da verjamem, da se mi bo nekega dne uspelo res kakovostno skregati. Samo ne vem, zakaj je za to potrebne toliko vaje …
