Vida vidi: Vida, vidi, vici

Saj ne ne morem verjeti! Moja kolumna Vida vidi praznuje prvi rojstni dan. Prvi petek aprila leta 2018 sem svojo čisto prvo kolumno, ki sem ji dala enotni nadnaslov Vida vidi, vrgla v medijski eter. Nosila je naslov – še danes se spomnim – »A bi se poročil z mano?«

In ko sem ta četrtek zvečer pod tušem razmišljala, kaj spet vreči v eter petkovega jutra pod tem istim enotnim nadnaslovom, mi je potegnilo. Jeeeeee!!! Huraaaa! Ne le zame, tudi za vas! Oziroma za vas, najdražje moje bralke in dragi moji bralci (tudi tisti, ki ne priznate, da to ste) – velja celo tri krat hura! Ker to zdržite.
Moram priznati, da sem važna kot puran. Res. Ker … me berete. Ker me radi berete. Ker me berete tudi tisti, ki me neradi berete. In pa predvsem, zato poseben »hura«, ker mi vse to poveste. Takrat, ko mi poveste, kaj ste prebrali, kaj vam je bilo posebej všeč, kaj vam ni ravno 'sedlo'; ko me o čem sprašujete in ko vidim, da vas resnično zanima … takrat sem … v devetih nebesih. Ker je ta kolumna eden od mojih otrok; ker je ena taka mala zmaga vsak petek, ko se zjutraj zavem, da me – berejo. Uau. Še vedno ne morem verjeti. Moj ego pa – seveda – cvete.

A, naj. Ga pridno strižem in obrezujem, če pa to ne zaleže, ga pa včasih tudi obilno poškropim … S strupom. Svojim strupom.
Prav zato sem se odločila, da tokratno kolumno namenim – kolumnam. Da vam vsaj malo razjasnim okoliščine, po katerih me kar pogosto sprašujejo moje bralke in bralci. Ljudem se namreč, kar je logično, ob branju porodijo številna vprašanja, ideje in tudi pobude. Zanima vas kako, kje in kdaj kolumne nastajajo, zanimivo se mi zdi, da vas zanima, ali je vse, kar pišem res. Ali se mi res toliko dogaja? Zanima vas, ali je kdaj kaj tudi plod moje domišljije, ki je sicer bujna, a … Veste, kako so vedno rekli, ne? Resnica je najbolj neverjetna; tako da – zaenkrat v kolumnah še nisem lagala. Zaenkrat. Tako da – oprostite, če vam tole težko sede – a: vse je res. Taka sem. Tudi taka sem. Ker to seveda nisem cela jaz. Konec koncev je del vsakega od nas tudi neubesedljiv.
Zakaj? Je pogosto vprašanje. Zakaj se razgaljaš; zakaj govoriš o intimi? Sanjah, tudi tistih, najbolj nežnih. O bolečini, tudi tisti, najbolj pristni. In največji. O ljubeznih. Nekdanjih, sedanjih, bodočih. O strahovih. O stvareh, o katerih se »ne govori«. Zakaj?
Zakaj pa ne, po navadi odgovorim na to vprašanje. Razlogov je seveda več; najpogostejši je – ker vsi potrebujemo nekoga, da se na nek način razgalja, da se najdemo v njem. Neverjetno veliko, ampak res, neverjetno veliko žensk – tudi takih, ki me prej niso poznale in me tudi zdaj poznajo samo preko kolumne, mi je reklo: »Kako sva si pa midve v tem podobni!« Ali pa: »To je, kot bi brala sebe.« Ali »Tudi to nama je skupnega«. Kar dokazuje le eno – vsi smo pod kožo krvavi, bi rekel moj oče. Jaz pa dodajam le – seveda da si z mojimi bralkami sem podobna. Malo. Z nekaterimi. Ali pa malo več z drugimi. Moja kolumna pa je dokaz, da nam je vsem skupno. Srce. Želja po ljubezni. Strast. Volja do življenja. Veselje, da smo. V tem se najdemo; večinoma ženske. Te me rade berejo (berete) zaradi »lepših« vsebin. One, malo bolj osoljene, pa prav tako rade preberete. Čeprav so bralci malo bolj – ali pa precej bolj – žgečljivih vsebin tudi moški. Ki me prav tako zelo radi pohvalijo; kar je dokaz, da tudi oni znajo. Ne le brati. Tudi pohvaliti.
Šalo na stran – čisto zares. In, veste, kaj je pa najlepše? Da mi - ne glede na spol - moji bralci največkrat čestitajo, ker menijo, da si upam. In to je tudi eden od odgovorov na zakaj: ker je treba govoriti tudi o tem. O čem? O vsem.
Ob tem meni sicer ni jasno, zakaj si ne bi upala? Saj vendar ne pišem o drugih! O sebi pišem in povem točno to, kar želim in točno toliko, kolikor želim.

Eden od razlogov, zakaj Vida vidi, je seveda tudi to, da je to tudi krasna terapija. Sama sem namreč pristaš tega, da stvari, ki se nam dogajajo, predelujemo sproti. Če ne, se nabere preveč in potem več ne splavaš. In pisanje, branje, artikuliranje vsega, kar se ti dogaja, je – kaj drugega, kot – terapevtsko.
Vedno se tudi neizmerno zabavam, ko mi ljudje razlagajo, kako so kolumno brali: »Čakala sem, čakala … zakaj se mi ne naloži? Kje je kolumna? In potem ugotovila, da je – četrtek in da sem za en dan prehitra.« Spet drugi mi razlagajo: »Komaj čakam petek. Odkar berem tvojo kolumno, imajo petki še bolj posebno barvo.« Eni jo berejo na glas partnerju v avtu, ko ta vozi. Spet drugi partnerju citirajo odlomke po telefonu. Skratka – jaz se ob vsem tem cedim. Ker si tega ne zaslužim. Resnično ne.
In - kaj vam je bilo do zdaj najbolj všeč? Kar se tiče kolumn, seveda. To veste samo vi sami. Klikanost – ki jo vidijo guglovi statistični strici – pa je bila gotovo daleč najvišja pri naslovu Seks na eks, ogromno pa vas je prebralo tudi kolumno, ki je pisala o smrti meni drage sodelavke Bernarde. Pa tudi Seks s seboj je bila kar vroča in iskana roba. Čeprav se je, recimo, prav ob tej ena gospa spotaknila in mi na napisani razglednici, poslani na naš službeni poštni naslov, očitala perverznost. Sprejmem očitek; da, tudi tako lahko gledamo na samozadovoljevanje. Čeprav to ni neko nenavadno spolno vedenje, kar je definicija perverznosti. To spolno vedenje je čisto navadno in čisto naravno. Če si ga seveda dovolite.

Kdaj kolumna nastaja? Pogosto se šele zadnji trenutek izlije v moj računalnik;- včasih imam idejo že dan, dva ali tri prej. Največkrat pa seveda ne. Zato imajo moje kolumne v našem računalniškem sistemu pisanja največkrat tako uro – vidi se namreč ura, ko si članek naložil v sistem – ob kateri vsi spite. Ob dveh, treh zjutraj. Tudi ob štirih zjutraj sem jo že nalagala; ne vem, zakaj nisem kako uro še počakala, pa jo potem kar objavila – ob šestih zjutraj se namreč na naši strani pojavijo čisto prve vsebine tega dne.
Ko naložim tekst, grem iskat slikovno gradivo; ob tem naj navedem meni zanimiv in pomenljiv spomin. Bila sem drugi ali tretji razred osnovne šole in morala sem hoditi k novinarskemu krožku (»Ti veliko bereš, ti moraš iti v ta krožek«). Tam pa nisem dala v smislu pisanja nič od sebe; kajti pisanje me absolutno ni zanimalo. Me je pa risanje, tako da so od mene pri tem krožku dobili le likovno opremo. (Mogoče to kaže, da sploh nisem za to; mogoče mi to govori, da bi jaz morala biti fotografinja, ne pa avtorica tekstov?!).

In? Ko pride petek? Nič. Otroka spustim v svet. Naj živi. Svoje življenje. Jaz pa tudi; z njo, v njej, v vas.
Hvala. Je najmanj, kar vam lahko sporočim. In hkrati največ. Hvala.