“Prvi preizkusi uporabe virtualnih očal, ki so jih prilagodili za kravje glave in živalim predvajajo posebno doživetje na poletni jasi, so znatno izboljšali čustveno stanje črede,” piše nek spletni portal, ko poroča o moskovskem Ministrstvu za kmetijstvo in prehrano. To se je odločilo, da bo kravam na eni od kmetij - za začetek in poskus, potem bodo pa videli, kako naprej - nadelo očala za virtualno resničnost. S pomočjo teh bodo krave - ki bodo v resnici stale sredi betonskih štal in ne bodo niti premaknile svojih repov ali riti na prosto - gledale posnetke zelenih pašnikov. Za nameček jim bodo predvajali klasično glasbo; da bodo še bolj sproščene. “Srečnejše krave naj bi namreč proizvedle več mleka, ki je tudi boljše kakovosti.”
Tole sem prebrala dan ali dva po vesti, da je slovenska vlada sprejela predlog novele stvarnopravnega zakonika, v katerega so vpisali dikcijo “živali so živa bitja”. V tem istem zapisu sem izvedela tudi, da je menda ministrstvo za pravosodje predlagalo dikcijo “čuteča živa bitja”, a so to preprečili predvsem v stranki SMC. Ta se, pravijo v stranki, sicer strinja, da so živali čuteča bitja, a hoče vedeti, kaj želi omenjeno ministrstvo z besedo “čuteča” doseči. Prebrala sem tudi, da je že dosežena dikcija svojevrsten uspeh, saj so živali zdaj vsaj bitja, ne pa več stvari.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Prebrala sem, šla nahranit vsa naša bitja, ki niso stvari in se vprašala: “Mah … kje jaz to živim?!” Skorajda sem se zahvalila bogu, da imam - kot ženska - volilno pravico in da lahko žrem, če želim seveda, kontracepcijo. Skorajda … nato pa čez nekaj dni nov udarec: fotografija krave z virtualnimi očali. Bizarna fotka, vam rečem. Še bolj bizarna pa mešanica vseh teh informacij. In človek se skorajda naravno vpraša: “Ljudje dragi - pa … kdo je tu nor?”
Nato pride, spet kak dan kasneje, češnja na torti - spet spletni portal, ki poroča o tem, da je na avtocesti - celo v moji bližini, pri Lenartu-, nekemu brezvestnemu vozniku s prikolice padel pujs. Našel ga je in seveda o tem še tisti trenutek preko facebooka informiral vesoljno Slovenijo, verjetno pa je to seglo tudi čez naše meje - kdo drug kot - eden od naših poslancev! Blagor svinji! Ker ga je namreč pokril z odejico, dotični poslanec pujsa seveda, in mu ob tem - na fb, ki ga pujs, tule zdaj dam glavo, ziher ni bral. Pa ne, ker nima fb, ampak ker je bil tačas že mrtev. Torej, gospod poslanec mu je, pujsu, na fb napisal celo opravičilo. Táko, zelo osebno, nagovoril pa ga je celo z imenom: “Adijo Max in oprosti nam…” Kajti, meni poslanec, pujs je žrtev prometa in njegovega lastnika, ki je divjal; poleg tega je bil pujs brez številke, kar kaže na črno trgovanje. Kar je - velik greh!
Gospod poslanec je seveda ravnal pravilno, da ne bo kdo narobe razumel - ampak, meni se to zdi samoumevno, da pomagaš. Komurkoli, tudi pujsu, pa tudi prascu, če je treba; ali se je o svoji nesebični pomoči potem potrebno hvalisati na omrežjih, je pa druga zgodba. Ki govori o tem, zakaj si pravzaprav pomagal. In v tem vidim catch … kje je ozadje in skupni imenovalec teh treh živalskih zgodb.
Kaj naj vam rečem? Nič drugega kot: interes kapitala. To je pa pravzaprav imenovalec večine dandanašnjih zgodb, tudi tistih, ki niso nujno povezane z živalmi. Lahko da so povezane z ljudmi, ki delajo kot živali ali v živalskih okoliščinah. V imenu kapitala je potrebno krave osrečevati - saj bodo dale več mleka, bolj kakovostnega in lažje ga bodo prodali. V imenu kapitala slovenska vlada ni zapisala, da so živali čuteče; čeprav, ampak, oprostite no, to pa ja vsak ve. “Ampak…” se je pletlo po zavrtih glavah naših političnih predstavnikov tam nekje daleč od nas in daleč stran od realnosti: “Kaj pa … kaj pa, če zapišemo, da so čuteča bitja? Kakšne posledice bo to imelo? Finančne! Kajti v trenutku, ko bo to pisalo na papirju, bodo od vsepovsod prilezli tisti … kaj so že … rastlinojedi, vegi in vegani in bog ve kaj še vse … in bodo zahtevali, da se čutečih bitij ne sme rediti in klati. Kajti one čutijo!” Kapital. Denar. Večen lajt motiv človeka; najbolj pametne, a hkrati najmanj čuteče vrste na Zemlji.
In še čisto za konec; saj se z dikcijo za živali nič ne spremeni. Živali čutijo. Tudi, če tega nismo napisali na papir. Ali v novelo ne vem kakšnega zakonika. One čutijo. Kar za številne pripadnike človeške vrste ne morem trditi. Edino čustvo, ki pa ga ob vsem tem občutim jaz, pa je - sram. Sram me je, v dno duše, kam smo pripeljali to človeštvo. Ne gre za neubijanje živali; človek si je vedno podredil vse, kar mu je prišlo na pot. Ima pač možgane in ker zmore, si misli, da tudi lahko. In ne gre za vegetarijanstvo ali veganstvo; ne delam si namreč utvar, da bo kdaj človeštvo jedlo le hrano neživalskega izvora. A - še najbolj primitivna ljudstva so živali častila skoraj kot sveta - ker so jim dajale hrano in pomagale preživeti. Mi smo iz njih naredili stvari; predmete, ki nam služijo samo za - pridobivanje denarja.
