vestnik

Vida vidi: Zakaj rože za mrtve

Vida Toš, 1. 11. 2019
Pixabay
Ni je te valute, ki bi odkupila obžalovanje, da nekomu nismo nečesa povedali ali ga česa vprašali. Da z nekom nismo nekam šli. Je ni.
Popularno

Mogoče zato, ker je z mrtvimi lažje kot z živimi. In ker je obžalovanje močnejše od hvaležnosti.

Nikoli me ni bilo strah mrtvih. Spomnim se, da smo kot otroci pogosto hodili po vasi že tudi v mraku in prijatelji so se vedno na veliko izogibali pokopališča. Ni mi bilo jasno, zakaj. “Tam so mrtveci!” Smejala sem se: “Pa ti vam ne bodo nič naredili! Živih ljudi se je včasih potrebno bati, mrtvih pa res nikoli!” Še danes mislim tako. Ondan sem šla ponoči na pokopališče; komaj v temi sem se namreč spravila na sprehod s psom. Ne vem, zakaj, skratka, rekla sem psu - greva malo naokrog in ker je hotel gor, v breg, sem ga ubogala, potem pa sva zavila še na hitro na pokopališče. Itak, ko se sprehajava v temi, nosim svetilko, pa sem izkoristila in sem skočila še pogledat na očetov in babičin grob. Psa sem tačas privezala zunaj, pred pokopališčem k drevesu in mu naročila naj ne cvili. Če me je bilo strah? Ja česa pa? Da mi kdo ukrade psa?

vida-vidi, kolumna, vida-toš, obžalovanje, odkupovanje, hvaležnost, umrli
Pixabay
Smo toliko rož, besed z žarom, zahval ali energije dali, dokler so bili ljudje še živi? Ali skušamo to zdaj popraviti tako, da jih nosimo na njihove grobove?

130 let PGD Moravske Toplice

(FOTO) Moravskotopliški gasilci so se ob 130. obletnici poklonili preminulim članom

Prostovoljno gasilsko društvo Moravske Toplice letos praznuje 130. obletnico, zato so obeležitev častitljivega jubileja raztegnili na dva dni. Minuli četrtek je bil tako v znamenju prvega dela obeležitve visoke obletnice, v katerem so se v prvi vrsti poklonili pokojnim članom. Člani moravskotopliškega gasilskega društva in kolegi iz ostalih društev v občini so se tako zbrali pred tamkajšnjim gasilskim domom in se odpravili na bližnje pokopališče, kjer so položili venec pred spominski grob, ki krasi pokopališče v Moravskih Toplicah že od leta 2016. Mašo in bogoslužje sta darovala duhovnik moravskotopliške evangeličanske cerkve Primož Kumin in katoliški župnik Andrej Lažeta, ki vodi župniji v Martjancih in Bogojini. Po svečani položitvi venca so se odpravili nazaj v gasilski dom, kjer so opravili še svečano sejo s podelitvijo zahval društvom iz velike moravskotopliške gasilske zveze, ki združuje kar 28 prostovoljnih gasilskih društev, zaslužnim članom in ostalim podpornikom, predstavljena pa je bila tudi kronika društva, ki jo je prebrala Ajda Šebjanič. Na svečani seji so spregovorili še predsednik društva Štefan Cmor, predsednik domače zveze Dušan Grof, podžupan Sašo Koca in Suzana Deutsch, namestnica poveljnika moravskotopliškega štaba civilne zaščite. Kot je v nagovoru izpostavil Cmor, imajo ob visokem jubileju tri želje za prihodnost: vključitev čim več mladih operativcev, nadaljnja posodobitev opreme in podpora lokalne skupnosti. V društvu danes sicer deluje 136 članov, od tega jih je kar 56 pripadnic ženskega spola. Zaključna prireditev ob 130. obletnici bo to soboto, in sicer s svečano povorko, slovesnostjo in razvitjem novega prapora. Po svečanem delu sledi zabava s skupino Blue Planet v Športnem parku Moravske Toplice na Dolgi ulici, kjer domuje Športno društvo Moravske Toplice. Fotografije prvega dne 130. obletnice PGD Moravske Toplice je zbral Rok Šavel.

Niti slučajno me ni strah mrtvih. Tudi zato, ker sem z njimi marsikaj doživela, dokler so bili živi. Povedali smo si, kar smo si pač; imeli smo se radi in cotali smo smo se. Tako je življenje. Bi lahko bilo drugače? Gotovo. A ne vem, zakaj naj bi se jih zdaj bala, ali zakaj naj bi me hodili strašit, kot marsikdo še verjame. Mogoče tisti tako misli zato, ker ima kakšne neplačane račune s pokojniki? Kdo ve; jaz teh problemov nimam.

vida-vidi, kolumna, vida-toš, obžalovanje, odkupovanje, hvaležnost, umrli
Pixabay
Niti slučajno me ni strah mrtvih. Tudi zato, ker sem z njimi marsikaj doživela, dokler so bili živi. Povedali smo si, kar smo si pač; imeli smo se radi in "cotali" smo smo se. Tako je življenje.

Dan spomina na mrtve kot poseben dan? Gotovo. Zakaj pa ne, zagotovo je prav, da ga imamo. Če že ne za druge, vsaj za tiste, ki se svojih prednikov spomnijo samo ta dan. Sicer ne bi mogla reči, da koga takega poznam. Ne poznam nikogar, ki bi se spomnil svoje mame, očeta, babice, brata, prijatelja, sošolca, sodelavca, kogarkoli, skratka, ki je že zapustil zemeljsko življenje, le enkrat v letu. Tega ne verjamem. Ker vidim pri sebi, ker se pogovarjam s številnimi ljudmi, ki so še povezani s svojimi predniki, ki mislijo na njih kar pogosto in jih pravzaprav na ta način ohranjajo žive. Prav zadnjič mi je rekla znanka: “Najbolj se zavem, da je več ni, ko pomislim: ‘To ji moram povedati’.”

vida-vidi, kolumna, vida-toš, obžalovanje, odkupovanje, hvaležnost, umrli
Pixabay
Ne poznam nikogar, ki bi se spomnil svoje mame, brata, prijatelja, sošolca, sodelavca, kogarkoli, skratka, ki je že zapustil zemeljsko življenje, le enkrat v letu. Tega ne verjamem.

Jaz se vsak dan, ampak prav vsak dan, spomnim svojega očeta. Pogosto tudi v besedah. Pogosto me boste slišali reči: “Moj oče bi zdaj rekel …” in se nato smejati. Ker je imel par zelo dobrih prebliskov; življenjskih. Vsak dan, ko se pripeljem na vrh našega hriba, kjer - na najlepšem delu vasi, kot je to v številnih naseljih v navadi - leži pokopališče, se spomnim nanj. Vedno. Ali pa ko grem na vrt. Ko grem v sadovnjak. Ko božam staro mačko, ki jo je še božal on. Zelo pogosto.
Tudi na sodelavko zelo pogosto mislim. Pogrešam jo in tudi o njej kar pogosto govorim … in se vedno, ampak res vedno, ko se peljem mimo pokopališča - kar je vsak dan - spomnim nanjo. A, kot rečeno, ne samo, ko se peljem tam mimo. Pogosto se počutim, kot da sta oba še živa. Ker sta. V mojih mislih. In dokler smo nekje v mislih nekoga, še obstajamo, a ne?

anegel-kipec
Pixabay
Tukaj je, pri moji mizi, zelo pogosto, še vedno da roke v bok in reče: “Ne delaj toliko, no, čakam kavo,” in se zasmeje, kot se je smejala le ona.

Ali hodim tako pogosto, kot se na očeta ali na sodelavko spomnim, tudi na pokopališče, kjer so pokopani njuni ostanki? Ne. Ker … ker čutim njuno prisotnost drugje močneje, kot pa tam. Ker je pokopališče, nagrobnik, roža, sveča - kakršna koli je že - samo zunanja oblika. Ni to, kar čutim. Ni to, česar se spominjam. Bernarde po njenih šalih, pisanih in dolgih … po njeni hoji, čevljih, smehu, kako se je postavila pri moji mizi in rekla: “Kaj je zdaj, Toš, samo pisala boš, ali greva na kavo?” Tukaj je, pri moji mizi, zelo pogosto, še vedno da roke v bok in reče: “Ne delaj toliko, no, čakam kavo,” in se zasmeje, kot se je smejala le ona. Tudi očeta ni tam, na pokopališču. Je doma, pri meni. Na vrtu, med travo, v hiši, pogovarjam se z njim, včasih. Vidim, kako mu je všeč, da imamo radi njegovo Piko, pa psa; gotovo bi mu bil všeč.

vida-vidi, kolumna, vida-toš, obžalovanje, odkupovanje, hvaležnost, umrli
Pixabay
Spoštovanje do človeka kažemo, dokler je živ. Pa tudi že za časa življenja so neprimeren način za kazanje ljubezni materialne stvari.

Zato nisem vsak dan na pokopališču. Ker ne potrebujem tega, da drugi vidijo. Ker mene tudi ne zanima, koliko drugi mislijo na svoje prednike. Kakšno zvezo sploh ima to, koliko krat greš na pokopališče ali koliko sveč prižgeš in koliko rož odneseš tja s tistim, katerega ostanki ležijo tam?
Spoštovanja do nekoga namreč po mojem mnenju niti sličajno ne kažemo z zunanjimi oblikami, z materialnim. S številom sveč, z dragimi rožami, z marmorjem. Za kazanje spoštovanja do nekoga smo namreč v trenutku, ko je ta že v večnih loviščih, malce prepozni. Spoštovanje do človeka kažemo, dokler je živ. Pa tudi že za časa življenja so neprimeren način za kazanje ljubezni materialne stvari. Je pa, dokler je nekdo živ, gotovo primerno biti z njim prijazen, ljubeč, se z njim pogovarjati, družiti, mu pomagati. Ko je mrtev, je za vse to prepozno. 

candles-168011_1920
Pixabay
Grob lahko prekrijemo z rožami ali svečamo, dejstvo ne bo nič drugačno.

Smo toliko rož, besed z žarom, zahval ali energije dali, dokler so bili ljudje še živi? Ali skušamo to zdaj popraviti tako, da jih nosimo na njihove grobove? Kajti - nič ne bo pomagalo. Za nič, kar smo z nekom doživeli - pa naj bo dobro ali slabo - se ne moremo odkupiti, ko ta umre. Ni je te valute, ki bi odkupila obžalovanje, da nekomu nismo nečesa povedali ali ga česa vprašali. Da z nekom nismo nekam šli. Je ni. Lahko grob prekrijemo z rožami - dejstvo ne bo nič drugačno. Nekaj je ostalo neizrečeno, nekaj je obviselo v zraku. A nobena roža ali nobena sveča in še tako velik nagrobnik tega ne bodo spremenili.
Zato je mogoče pravi čas za to, dokler smo živi. Je pa res, da je to težje, ne? Lažje je ljudi ignorirati, se grdo vesti in potem obžalovati. Podobno je z grehom. Grešiš, se spoveš, se odkupiš. In potem? Grešiš naprej? Tu nekaj ne štima. Isto je z opravičevanjem. Nič ne pomaga, če ti nekdo reče oprosti. Ja, v redu, lepo je, če se opraviči. A pravo opravičilo je le spremenjeno vedenje.
Gotovo je način truditi se, ko je nekdo še živ, mu povedati, kako hvaležen si mu ali ga ceniš, težji. Je pa  boljši. Seveda pa je najlažje obžalovati. Ker je prepozno, da bi karkoli lahko naredil. Enostavno prižgeš čim več sveč. Obžalovanje je nasploh močnejše čustvo od hvaležnosti. A nisem prepričana, da je ravno med čustvi, ki nas delajo srečnejše ali boljše. Prej bi rekla, da je obratno.
Mogoče zato kakšna roža ali sveča - sveče, seveda ne nagrobne, so krasno darilo - kdaj več živim. Bo več sreče in hvaležnosti ter manj obžalovanja.

daisy-2313971_1920
Pixabay
Obžalovanje je nasploh močnejše čustvo od hvaležnosti.

vida-vidi kolumna mrtvi obžalovanje spoštovanje hvaležnost