Spomnim se verzije same sebe nekoč. 2.0 bi rekli računalničarji? Saj ni pomembno. Fora je, da me moj ego ob misli name nekaj desetletij nazaj prisili, da me še vedno stisne. Pa ne pozitivno – da bi torej želela spet v ta leta. Nasprotno. Nikoli več ne bi želela biti stara dvajset, kaj šele trideset, tudi štirideset ne. Vedno mi je namreč neki k… falil, kot bi rekli naši južni sosedje. Nezadovoljna, ne le z videzom, tudi s počutjem seveda, nesrečna večino časa; ne bi to, ne bi ono, sploh pravzaprav nisem vedela točno, kaj bi.
In taki ljudje smo najboljši potrošniki; kaj dobri, odlični! Na take kar prežijo najrazličnejši trgovci, ki jih je, zdi se, vedno več in jih sprejmejo z odprtimi rokami. Trgovci s srečo, jim vedno rečem, ker pri njih tako radi kupujemo nesrečni ljudje. Taki kupujemo največ. Pa kremo za vlaženje, pa masko proti gubam, pa sirup za hujšanje, pa vitamine za to in ono …. Hlačke, da porinejo gor - mimogrede, a se je že kdo spomnil na hlačke za moške, ki dvignejo?? Glej jo – nova poslovna ideja! Ki bo, ker je tega potrebnih kar veliko, po mojem finančno cvetela. In, ne, hvala, ni mi treba dati provizije. Da seveda o najrazličnejših modrcih, ki so gori pa doli pa naokoli, samo da je vse, kjer mora biti. In to vse se – plača. Drago. In potem si, ko kupiš kakopak, srečnejši. Za dan ali dva. Ker ti naslednji dan spet ponujajo nekaj novega.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Spomnim se tiste čisto prve teve prodaje … Kaj so prodajali? Čaj za hujšanje, točno! Človek je danes milijonar. Ker je znal unovčiti človeško neumnost. Pa nimam nič proti čajem, da ne bo pomote. Čaj pomaga pri hujšanju, v to ni dvoma; če piješ samo čaj. In ničesar ne ješ. Česar gospod – a ni bil Čang Šlang?! – seveda ni povedal.
Sicer stvar ni več tako zabavna, ko pomislimo na to, da je pravzaprav svet tako narejen. In da je to problem, kajti ti ne prideš na svet s knjigo z naslovom 'Navodila, kako živeti' in podnaslovom 'Spoznajte vse marketinške natege', v kateri bi bilo napisano to, kar nekateri ugotovijo tam proti petemu desetletju svojega življenja, nekateri pa – pa včasih si mislim, da je celo bolje tako – nikoli. Namreč, da je svet narejen tako - takega ga seveda delamo ljudje, da ne bo kakega nesporazuma; svet, kot ga vidim in pojmujem jaz, univerzum, je daleč od tega principa. Ampak ljudje smo ustvarili svet, ki je narejen tako, da nas deprimira. Dela nesrečne. V neki nenehni potrebi. Po čemerkoli že. Kajti to se prodaja.
In novi in novi ljudje, ki prihajajo na svet, se rojevajo v ta šmorn. In se morajo do bistva šele dokopati. Kajti sreča je smrt za ekonomijo. Le pomislite - kaj bi kupili, če bi bili srečni in zadovoljni s tem, kakšni ste in kar imate? Tako je – nič. Ali pa zelo, zelo malo. Kako knjigo mogoče; kakšno rožo, da bo svet še lepši. Ali tablico temne čokolade. Veliko takih zadovoljnih? Bajbaj svetovna ekonomija.
Tisti, ki nima neke posebne potrebe, da bi ga moralo skrbeti o tem, kako je njegovo stanje kože, pa o tem, ali že spada med zrelo kožo ali morda bolj med zelo suho; če se torej ne ukvarja pretirano s tem in ne verjame, da kreme pomlajujejo, bo seveda prav tako kupil kremo. Ker jo potrebuje. A ne tisto, ki obljublja v trenutku minus deset let na čelu. Dobra, kakovostna krema je del higiene. Ne potrebujemo pa vedno novih in novih krem, ki so čudežne edino v smislu, da imajo zelo čudežno visoko ceno.
Vas kaj skrbi? Kaj pa? Ker če ste v skrbi ali v neki večni potrebi – cap – nekdo vas bo začopatil. In z vami tako ali drugače zaslužil. Prodajalci odlično poznajo psihologijo in vedo, če je nekdo srečen, ne bo potreboval veliko. Kruh mogoče. Ali pa še to ne; moko, da ga speče. Prodajalci vedo, da bodo prodali kremo ali čaj proti staranju, če bodo nekoga spravili tako daleč, da se bo staranja bal. Ta isti princip odlično izrabljajo tudi politiki. Kako dosežeš, da volijo tvojo stranko? Ljudi strašiš pred priseljenci. Ali pa medijski šovbiznismeni. Kako ljudi pripravijo, da gledajo najrazličnejše neumnosti? Tako, da jih naplahtajo, kaj vse bodo zamudili, če tega ne bodo videli. Zakaj ljudje kupujejo vedno nove verzije telefonov? Ker nočejo ostati 'odzadaj'.
Če si torej kolikor toliko srečen – vsaj na trenutke, saj se drugače ne da – ali zadovoljen sam s seboj in svojim življenjem, si totalno aut. Za prodajnike seveda. Sicer nimaš pojma, kaj se dogaja na kmetiji, v kuhinji ali kar je že teh šovov; saj sploh ne vem, kaj vse obstaja, kajti jaz se držim svoje kuhinje in moje živine. Če si zadovoljen s tem, kar imaš in s tem, da si namesto telefona ali računalnika nadgradil izključno sebe in iz svoje verzije 1.0 naredil 4.0 in nekaj čez – tudi v glavi, ne le v zunanjosti – potem si totalno mimo za biznis.
A to mi dol visi. Oblečem nekaj, v čemer se dobro počutim, pa najsibo že zakrpano; glavno, da je čisto. Psa na povodec in grem. Tja, kjer ne prodajajo sreče. Ampak jo podarjajo. V naravo in v gozd. Samo v trgovino ne … tam me bodo poizkušali prepričati, da sem stara, več kot v resnici sem. In da sem lahko videti mlajša. Ker ne vedo – hahaha, pa sem jih! – da ne bi hotela biti več mlajša. Niti ne bi želela videti mlajša; ker je moja verzija 4.0 – lepša. Tako in drugače. Niti slučajno nočem biti še kdaj 20, kaj šele 30. Šele po 40. pride ženska na svoje; kar pa je že čisto nova zgodba.
