Vida vidi: Želim si te

Veste, kje se skriva največji afrodiziak zame? Kakšne jagode in čokolada; kje pa. Šampanjec? No, smo že majčkeno bliže. A – največji afrodiziak se skriva – v meni. Groza me je, ko pomislim, kaj vse ljudje delajo, da bi vzbujali poželenje; pri sebi ali pri drugih … Česa vse ne spijejo, pojejo, mažejo nase, v čem vse se ne kopajo … Včasih so se ženske kopale v mleku, celo krvi; še danes koljejo nosoroge, ker naj bi prah iz roga povečal spolno poželenje. Meljejo hrošče – španske muhe, jejo ostrige in verjamejo, da … Seveda, da to ne drži! Oziroma v spolnem življenju pomaga prav toliko kot banane ali beluši, ki resda spominjajo na … a – zaradi banan ne bo vaš korenjak nič trši, njena želja po njem pa nič večja. Če mene vprašate. Kajti nič od zunaj nas ne more vzburiti. Če vzburjenje ne pride od znotraj.

Prepričana sem, da je tisto, kar najbolj vzburja – tako kot vse ostalo bistveno – že v nas. Ni nekje zunaj, da bi nam lahko nekdo drug to dal. Ne. Mi to že imamo. Zapisano je nekje, globoko notri. Ne vemo, kje, ne vemo, zakaj in ne vemo, od kdaj. A tam je. Če si le priznamo in dovolimo slišati. Moški so največkrat vizualni tipi, večina jih mora videti. No, seveda so izjeme. Tudi jaz rada vidim, vznemirja me, če gledam; a – ne direktno in ne vsega. Sem pa tudi tip, ki ima strašno rad besede. Lepe. Prijetne. Vznemirljive. Perverzne? Če jih lahko kot take okarakteriziramo. Zakaj pa ne … Moj afrodiziak so tako besede. Prijazne, božajoče, gugajoče, povedane mehko, malo trše ali šepetaje. Povedane ali napisane; na kožo, papir, kamorkoli.

Rada ga imam, ni dvoma. To mu tudi povem, pogosteje kot on meni. Res je, da ljubezen ne meri in ne šteje, tudi moja ne. A to, kdo da komu več komplimentov, pač opazim in o tem tudi govorim. Brez kakršnih koli zamer. Je pa v meni ta ena neizmerna želja, ki je čisto človeška, da bi mi pač moj izvoljenec večkrat povedal. Kaj? Karkoli; no, kaj lepega mislim. Pripomb o umazanih oknih, o tleh, ki jih je potrebno obrisati in o mačjem stranišču, ki da smrdi do neba, sem se že naveličala. V meni je tista tipična ženska želja, da bi mi izbranec srca laskal. Dvoril. Da bi večkrat slišala ne le ego obarvane izjave o meni – kot je »lepa si«, ampak tudi kaj o nama, o njem. Recimo, da me ima rad je dober začetek. Če pove, zakaj, je itak že kičasto. Da ne govorim o tem, da se totalno stopim, če mi reče, da si me želi. Prek pa teče, če je natančnejši in če recimo pove: »To mi je všeč zato, ker me vzburja.« Recimo. Ali pa: »Ko in če narediš to, sem že trd.« Natančnejši je, bolje je. To mi je všeč. Natančnost. In komplimenti. Največji je itak – in to je največji afrodiziak – če si te nekdo želi. Vsaj mene nič ne zrajca bolj, kot če mi tip pove, da si me želi. In ko vidim ali še bolje začutim, da je res. Takrat mu ni treba – fizično – narediti veliko. Želja je največji afrodiziak. Njegova želja. Podžge mojo, da zagori. In si želim samo še, da me pogasi.

Dam glavo, da se vsi, predvsem pa vse, spomnimo, kako je bilo na začetku; takrat si zanj najlepša, najbolj zaželena in najpomembnejša. In ti to tudi pove; ko pa dobi, kar ga zadovolji, pa … se to rahlo spremeni. Ne vedno; te so največje srečnice. Ki kasirajo komplimente še po več letih zveze. Moj partner sicer s komplimenti nikoli ni ravno pretiraval. Tudi na začetku ne. In na prste ene roke bi lahko preštela – pa bi mi jih kar nekaj še ostalo nepreštetih – kolikokrat mi je rekel »lepa si«. Mogoče malo večkrat, a še vedno imam preveč prstov na obeh rokah - in po mojem je bil v ozadju razlog, da ni imel več volje, da bi se z mano še sprehajal po trgovinah – da mi kaj pristaja. Nimam pa dovolj prstov, tudi, če prištejem še one na nogah, da bi preštela njegova kritiziranja. Moje frizure, mojega načina oblačenja, čevljev in še česa. Ampak – trudim se, da svet gledam skozi rožnata očala. Zato mislim, da je potrebno komplimente slišati, si jih zapomniti; kritike in pripombe pa v stilu »skozi eno uho notri, skozi drugo ven« čim prej poslati v nebo.

Tudi njega poskušam učiti takega gledanja. Zgodilo se je tako zadnjič, da je na neko mojo pripombo odgovoril, da sem jaz tista, ki zaspim v zgornjem nadstropju, pri otrocih. Njegovih otrocih, seveda. Zaspim pa ne zato, ker ne bi hotela dol, k njemu. Zaspim od utrujenosti. Ampak, okej. Človek lahko pripomni, ne. Da me ni; mene. In da je on pa tam. In čaka. Pripomnila sem, da ima gor, do mene točno toliko stopnic, kot jaz dol do njega. In da me lahko pride zbudit ter me nato odpelje k sebi v posteljo, kamor mu bom z veseljem sledila. Ker to ni pomagalo, sem naslednjič poizkušala najti druge besede. Mogoče jih bo bolj slišal, sem razmišljala. In ko je spet rekel, da mene ni, da vedno bolj pogosto zaspim pri otrocih, sem se nagnila k njemu in mu malo tišje ter na uho rekla: »Če mi boš, preden bom šla z otroki gor, rekel 'želim si te', ne bom zaspala. Garantiram! Spodaj bom sekundo za tem, kakor bo zadnji od otrok zaprl oči.«

In tako sem nekaj večerov nazaj mislila, da se mi je prikazala najmanj Marija. Na pol sem že zaspala, pa slišim spodaj zapiranje vrat dnevne sobe. Kar je bilo ob tej pozni uri nenavadno. Ker imava kopalnico in stranišče poleg spalnice, namreč moj dragi zvečer ne hodi več po hiši. Razen na relaciji kavč-wc-postelja. Kar ga niti slučajno ne vodi na hodnik. Ali v zgornje nadstropje. No, tokrat nekaj slišim, našpičim ušesa, poslušam. Natikači podrsavajo; ja, to je on. Gre po stopnicah. V klet? Ne, gor. Srce mi je začelo hitreje biti. Moje želje so uslišane! Pome gre, da me zbudi in odnese v najino posteljo … Poslušam. Koraki pridrsajo do sinove sobe, kjer je največja verjetnost, da sem, ker je najmlajši in najbolj odrt. Moški v mini izvedbi pač. V poltemi skozi vrata pokuka glava brez las. On. Dvignem glavo, glava pa reče: »Vida … me slišiš? Kje imaš polnilec za telefon? Moj je prazen …«
Zdaj razmišljam, da bi mu naslednjič poslala kratko sporočilo. Od zgoraj dol. Na telefon. Nekaj v stilu »Ne spim … prihajam …« Bi razumel dobesedno? Ali v prenesenem pomenu?