Pred dnevi je Slovenijo presenetila novica, da je Ana Roš prejela tri Michelinove zvezdice. Res je, da se okrog najprestižnejšega rdečega vodnika vedno dvigne nekaj prahu, kar je tudi eden od namenov ali neke vrste stalnica, bi lahko rekli. Ko se je nekaj tednov pred izidom ponovno vnela debata, ali bo zasluženo zvezdico končno dobil Janez Bratovž, je bilo marsikomu, ki sledi dogajanju na tej sceni, jasno, da tudi tokrat iz tega ne bo nič. Če komu, potem Francozom ne moreš nastaviti zicerja, ki naj bi ga rutinsko izvedli. Oni, kot radi sami poudarijo, vse počnejo nekoliko po svoje in si pri tem ne pustijo veliko sugerirati. V Franciji je gastronomija pač več kot zgolj poslovna dejavnost, nanjo gledajo z več zornih kotov. Prehranjevanje in predvsem druženje ob prehranjevanju sta v tej državi visoko na seznamu vrednot. Skozi generacije razvijajo odnos do dobrih sestavin dobre hrane in dobrega vina.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Naj na tem mestu še enkrat ponovimo osnove. Michelinov kulinarični vodnik je zasnovala tovarna gum, da bi svoje potencialne kupce spodbujala k odkrivanju dobrih restavracij, do katerih se velja zapeljati, ker kuhajo izvrstno hrano. Posredno s tem spodbujajo potovanja in vožnjo svojih kupcev gum. Vodnik se je z leti spremenil v prvi naslov pri ocenjevanju dobrih restavracij. Ocenjevalci prihajajo v restavracije anonimno in sami plačajo to, kar naročijo, najboljše restavracije preverijo tudi večkrat, da vidijo, ali je katera od dobrih ali slabih stvari, ki so jih zaznali, zgolj rezultat dnevnega navdiha ali gre za standarden in konsistenten pojav. Prav konsistenca oziroma dolgoročno doseganje kakovosti jedi in servisa je ključni element ocene. Vsem je jasno, da imamo včasih dober ali slab dan, vendar je v tej panogi dolgoročna stabilnost ključni element uspeha.
V osnovi se v Michelinovem vodniku ocenjujejo restavracije z zvezdicami. Tri zvezdice so najvišja ocena in ena zvezdica najmanjša od zvezdic. V zadnjem času se pojavljajo tudi druge oznake, priporočila in namigi, prilagojeni sodobnim časom, vendar je Michelin to, kar je, zgolj zaradi zvezdic. In tako ob vsaki izdaji gledamo, ne toliko, kdo bo zvezdico dobil ali ohranil, ampak predvsem, kakšno presenečenje so podeljevalci pripravili tokrat. Pričakovanje nepričakovanega je zapisano v DNK podelitve zvezdic. Tako je bil prvi kuhar, ki je v Nemčiji dobil tri zvezdice, Avstrijec in tako je v nasprotju s pričakovanji, da bo prvi v Avstriji dobil tri Hans Reitbauer iz Steiererecka, to dosegel Juan Amador, Nemec španskih korenin, ki je zgolj nekaj let prej odprl svojo restavracijo v Avstriji. Tako se je leta čakalo, da bo restavracija Noma, ki jo vodi Rene Redjepi in je bila na drugih ocenjevalnih lestvicah nekajkrat označena za najboljšo na svetu, gladko dobila tri, a so jo Francozi med drugo in tretjo zvezdico dali v karanteno za več kot deset let. Če dejstvo, da Janez Bratovž tudi tokrat ni dobil zvezdice, ni več presenečenje, je veliko presenečenje, da je Hiša Franko dobila tri v primerjavi z Nomo zelo hitro, zgolj štiri leta po tem, ko je dobila dve.
Ampak dobro, Francozi počnejo stvari po svoje in pri njih je gastronomija zelo visoko na lestvici prioritet. Ko po tej cesti zavijemo malo proti nam in se zapeljemo do naše regije, beri Prekmurja in Prlekije, pa stvari niso tako obetavne, kot si sami predstavljamo. Res je, da bi zvezdica naši pokrajini pomenila veliko. Zelo veliko. Pa ne zato, da bi kateri od kuharjev dobil lastno potrditev in napumpal svoj ego, ampak da se regija postavi na zemljevid, ki ga berejo vsi tisti, ki zaupajo Michelinu. Res je, da obstaja tudi veliko drugih ocenjevanj in v veliko primerih marsikdo dvomi o presoji rdečega, ampak roko na srce na vrhu je zgolj eden. S to zvezdico bi dobili legitimnost in vsa naša samozazrtost v kakovost naše kuhinje bi dobila novo dimenzijo. V bistvu bi bila ena kar dovolj in to nas niti ne sme preveč skrbeti. Skrb vzbujajoče je, da se v regiji radikalno niža kakovost tako imenovane splošne ravni gastronomije. V bistvu smo ob bograču in dödolih zaspali. Na neki način smo se prehitro zadovoljili s stvarmi, ki jih turisti prepoznavajo, in ne naredimo koraka naprej.
Ko pogledamo katero od večjih vasi v regiji vključno z Mursko Soboto, Ljutomerom, Lendavo, Radenci ali Radgono, je gastronomska ponudba dokaj skromna. Če odmislimo tako imenovane tradicionalne jedi, ki izginjajo z zapiranjem starih gostiln, se ponudba vrti okoli burgerjev in pic. Tako imenovanega sodobnega kuhanja je zelo malo ali skoraj nič. Sodobnega kuhanja, ki bi bilo namenjeno novim generacijam in prek katerega bi nove generacije naučili jesti. To se lahko doseže zgolj tako, da je sodobno pripravljena hrana dostopna za ceno, ki omogoča vsakdanji konzum. Ta, če ga tako imenujemo, srednji del kulinarike, če postavimo meter med michelinkami in junk hrano, je ključnega pomena tako za turistično prepoznavnost ali pritegnitev sodobnih turistov kot tudi za izobraževanje ali piljenje okusa novih generacij. Šele z dvigom kakovosti vsakdanje kuhinje lahko pričakujemo, da bomo v doglednem času prišli tudi do presežkov in da bomo v regijo pritegnili zahtevnejše goste, ki cenijo tako lokalno identiteto kot pošteni odnos. Zgolj taki se tudi vračajo, v nasprotnem se peljejo mimo nas.